Moč jezika je neizmerna
Na pogovor o ustvarjalnosti se je prijazno odzvala izjemno zanimiva sogovornica Vera Hrga, ki občutno predstavi svoje delo, razmišljanje in življenje, ki se nas popolnoma dotakne.
Vera, sama beseda vera, se kaže v različnih oblikah. Vam samo ime daje moč pri delu z besedami in samim življenjskim nazorom? Prav mislimo?
To ime, to vero vase, mi je z imenom vsadila moja mama. V otroštvu sem bila Verica, Veronika, a Vera in vera sta ostali za vedno. V sredini kjer sedaj živim sicer ni sprejeta in ne pomeni to, kar je želela moja mama, so mi pa moji učenci pouka slovenščine tukaj v Splitu prisrčno podarili nove ime, Vivera, ki mi sedaj daje poseben polet.
Kako Vas je pot zanesla v Split; v to prekrasno morsko mesto?
Ob mojih poletnih odhodih na morje sem se vedno znova zaljubljala v modrine Jadrana, v sončne obale, občudovala kulturne znamenitosti Šibenika, Trogirja, Splita, Dubrovnika…
Nekega vročega poletnega večera sem na klopci na splitskem Marjanu sanjala o tem, kako lepo bi bilo živeti v tej šumeči, dišeči morski lepoti.
Moje sanje so se uresničile, na valovih ljubezni sem pristala v tem jadranskem biseru, v Splitu.
Zelene livade moje doline je zamenjala morska modrina, sproščen pogled na cvetoči vrt okoli moje rojstne hiše je zamenjal pogled na kamnite hiše v kaleti mojega Varoša.
Kako usklajujete svoje privatno življenje s čudovitim delom, poučevanjem slovenščine?
Moj prihod v Dalmacijo in moje prilagajanje novi sredini je bilo ves čas prepleteno z mislijo na rodni kraj, na moje drage starše, sorodnike in prijatelje, ki sem jih zapustila v zeleni deželi, kamor smo zelo pogosto in zelo radi odhajali. Ta močna povezanost se je nagradila s posebnim privilegijem, ko sem postala učiteljica dopolnilnega pouka slovenščine v Splitu. Poučevanje mojega maternega jezika je zame radost in zadovoljstvo. S tem poslanstvom v kraju zunaj matične domovine lahko že vsa ta leta na generacije mnogih učencev, ki so in še obiskujejo pouk slovenščine, na otroke, srednješolce in odrasle, prenašam ljubezen do domovine, do dežele naših prednikov, do jezika, do kulturne dediščine, naravnih lepot.
Vaša ljubezen je gotovo besedna umetnost. Kateri pisci Vas povezujejo s Slovenijo, ko razmišljate v slovenščini?
V globokem spominu so mi ostali pisci, s katerimi sem se srečevala v času mojega šolanja, bivanja v Sloveniji. Srčno jih rada podarjam mojim učencem vseh starosti, pa tudi drugim Slovencem in someščanom. Ker sem velikokrat nastopala na raznih proslavah, igrala v igralskih skupinah, sem mnoge pesmi in tekste znala na pamet. Sedaj sem presrečna, da še vedno lahko npr. (s kamišibajem) na pamet recitiram Prešernovega Povodnega moža, vzporedno z njim pa jim predstavim zabavno, sodobno predelavo – Rozmanovo Urško.
Vsi radi vzdihnemo O Vrba, srečna, draga vas domača, saj nam vsem to vzbuja spomine na rojstni kraj in izziva zahvalo velikemu Prešernu za vse izrečene verze, tudi v Himni Žive naj vsi narodi…
Pogosta se nam Slovenkam tukaj izreka – Od nekdaj lepe so Slovenke slovele…
Ob skodelici kave je z nami Cankar, kadar govorimo o lepotah Slovenije je z nami Gregorčič in njegova krasna bistra hči Soča, z Minattijem vedno naglašamo, da nekoga moraš imeti rad, z mojim rojakom Kajuhom pa emotivno govorimo o češnjevem cvetu, se sprašujemo Kje si mati in obžalujemo njegovo prezgodno smrt. Obožujemo Toneta Pavčka, Ferija Lainščka, Vinka Moderndorferja, našo drago Majo Gal Štromar, mojega Petra Rezmana…
Kaj vse bi iz Slovenije prenesli na Hrvaško in obratno?
Iz Slovenije, poleg opojnosti njenih lepot, zelenih dolin, šumečih gozdov, jezer in zasneženih planin semkaj v našem časopisu Planika, katerega urednica sem, redno prinašam novice s kulturnega življenja, slovenskega knjižnega trga, odrskih desk, filmskih platen, jezikovnih novosti in ker imam rada šport, tudi vselej s ponosom spremljam uspehe in podvige slovenskih športnikov doma in v tujini.
V Slovenijo pa s sabo vedno ponesem sonce, šum morskih valov in pozitivno energijo, ki nam jo poklanja življenje ob morski modrini. Zaljubljenost v Dalmacijo, v Split, delimo na vseh srečanjih in to mi je posebno pri srcu. Mnogi mi zavidajo moje izbrane tople sončne modrine, jaz pa njim zelene gozdove in doline, ki sem jim jih zapustila.
Za organiziranje kulturnih dogodkov in sodelovanje na njih je potrebno veliko znanja, spretnosti, notranjih moči, življenjske energije in veselja do dela. Vam to uspeva? Nam lahko zaupate način?
Kulturni dogodki so zame vedno velik izziv. Mestu Splitu skozi naše delovanje, predvsem skozi kulturne dogodke v najboljši luči, prikažemo bogato kulturno dediščino, sodobno sceno, lepoto jezika in našo skrb za ohranjanje identitete. Za to je res potrebno veliko notranjih moči, energije, predvsem pa veselja do dela. In tega mi res ne manjka. V dolgoletnem delu sem stekla veliko izkušenj, vsak na novo načrtovani dogodek prebudi v meni veliko željo po oblikovanju nečesa posebnega, drugačnega, zanimivega. Zelo rada med nas povabim gledališke, folklorne skupine, književnike, pesnike, pevce, slikarje, alpiniste, pevske zbore, ki nam prinesejo s sabo umetnost, duh, jezik, pesem, ples naše Slovenije. In mi, pa tudi naši someščani, jih z navdušenjem sprejmemo, jim prisluhnemo, jih občudujemo.
Po zaključenih dogodkih je zagotovo potrebno vzdrževati stike z gosti. Morda pripravljate knjigo svojih gostov?
Neverjetna je ta sinergija, ki se rodi ob gostovanjih, srečanjih, druženjih. Močno nas objame in nikoli ne usahne. Napoti me na nove ljudi, nove umetnike, me poveže z njimi, in to močno bogati in plemeniti moje delo, moje življenje.
Tale zanimiv predlog pa je sedaj zares v meni zbudil željo, da z zlatimi črkami v bogati knjigi spominov zapisujemo vsa nepozabna gostovanja naših dobrodošlih gostov.
2.12. je v Novalji potekal pomemben dogodek, posvečen profesorju, prevajalcu, pesniku in esejistu Radoslovu Dabu – ob njegovi 85-letnici. Kako pomembno se Vam je zdelo obeležiti ta večer?
Večer v Novalji je bil zame izjemen dogodek, dogodek, ki je skozi moč jezika potrdil povezanost dveh sosednjih prijateljskih narodov, mojih dveh domovin. Ta občutek je nepopisno lep, neizmeren. Bila je to potrditev, kako velik korak je v povezovanju dveh kultur, dveh jezikov s svojim delom naredil profesor Radoslav Dabo, ki je hrvaškim ljubiteljem poezije omogočil spoznavanje pesniškega dela slovenske kulture, obenem pa tudi slovenskim v odličnih prevodih predstavil hrvaško književnost.
Ta večer je pokazal izreden pomen v zbliževanju dveh sosednjih narodov, ki ju sicer sedaj ločuje meja, a ju vendarle povezuje medsebojno spoštovanje, in ta prelep večer, posvečen osebi, ki je svetleč kamen v mozaiku kultur dveh sosednjih narodov, je zame velikega pomena.
Kako bi dopolnili izrek MOČ BESEDE?
Moč besede je neizmerna!
Vaši ustvarjalni načrti…
Veliko jih je, torej sedaj je morda med prvimi zasnovati in oblikovati to zlato knjigo gostovanj.
Slovensko kulturno društvo Triglav Split, katerega članica sem od ustanovitve, drugo leto obeležuje 30 let obstoja in uspešnega delovanja. Načrtujemo pregled dogajanja v teh letih prikazati v knjigi – kronologiji društva. Delo bo zahtevno, spoprijeti se želim z njim. Letos smo izdali prvo knjigo poezije naše članice moje učenke v slovenščini in hrvaščini. Bil je to zares moj velik in uspešen projekt, ki sedaj naenkrat odpira vrata objavljanju del skritih talentov piscev, za katere bi zares rada poskrbela z željo, da obogatijo čustva, misli in jezik bralcev.
Kako se življenje in umetnost združita, povežeta…
Moje življenje je zares močno povezano s kulturo, umetnostjo, obogateno je s srčnim, močnim pripadanjem dvema kulturama, dvema mojima domovinama.
Z Vero Hrga se je pogovarjala Vladimira Rejc.
