Irena Ida Katarina Zupan: Zgodba o vidri

Na barju, sem videla vidro. Bila je majhna ,suha ,najbrž tudi lačna.Plazila se je in iskala hrano.Pogledala sem jo še bolj od blizu in videla, da se pripravlja ,da bo skočila. Nato je skočila ,pljusknil je velik curek vode in me pošprical. Res je ujela plen.Ribo. Jedla jo je in sigurno je bila vesela. Nato se je spet podala na lov. Začela se je plaziti, plaziti in plaziti in nato je skočila.Pljusk! Tokrat je res špricnilo da se bi skoraj svet podrl.A zdaj sem počepnila za grm in voda je pljusknila nad mano kot vodni tornado.Bilo je neverjetno. Ko se je špricanje nehalo sem spet pogledala k vidri. V gobcu je držala ogromno ribo. Mislila sem,da je končala z lovljenjem rib in si bo končno privoščila kosilo, ampak spet se je začela plaziti in začela je loviti tretjo ribo. skočila je v vodo in zaplavala. Mojstrsko je plavala .Kot bi bila riba .Potem se je potopila.Po nekaj sekundah je priplavala na površje v gobcu pa držala šop majhnih ribic.Skočila je na površje in jih zadušila. Nato je stekla v hosto. Kaj pa jaz? Za njo ,kaj pa! Hosta je bila res polna trnjev, iglic in nevšečnosti. A mene to ne moti. Imela sem pravo opremo  in tega trnjev in tega že vajena. Vidra ni živela daleč od reke.To se mi je zdelo pametno. Njen brlog je bil poln mladičkov. Zdaj sem ugotovila, zakaj je toliko lovila. Nahraniti je morala mladičke. Tisti šop majhnih ribic je bil kot nalašč za hranjenje mladih vidric.Videla sem zraven mladičkov tudi moža,torej samca. Zanj je bila tista velika riba, sem  si mislila.Pa ni bilo res. Vsa velika riba je bila za mladičke,kdo bi si mislil? Tista srednja velika riba je bila za samca in samico. Pravično sta si jo razdelila. Nato je bil čas za počitek. Mladički, vidra in samec so se vlegli in zaspali. Zabavno jih je bilo gledati.Nato sem odšla domov. Vidra pa sigurno je še kdaj lovila. Morda bo ulovila veliko veliko ogromno ribo, da jo bo lahko njena družina jedla dokler ne poginejo.