Irma Kopač: Še sveži spomini iz Indije …

0
315

Ko sem se pred dvema letoma zadovoljna vračala domov, nisem pomislila, da bo tako hitro prišlo do tega, da bom zopet obiskala Indijo. A sem. Pred kratkim sem bila že drugič v Indiji z društvom Joga v vsakdanjem življenju.

 

Če pogledam nazaj, se je v času desetih let, ko obiskujem Jogo, v mojem življenju,

čisto počasi, pa vendarle zelo opazno spremenilo moje življenje.

Spremenil se je način razmišljanja, prehranjevanja, stvari sem začela gledati iz drugih zornih kotov. Da ne pozabim stvari, zaradi katere sem sploh začela obiskovati jogo! Bolečine v hrbtenici. Mogoče se sliši kot v reklami, pa nič ne de. Ne boli me več! To je zame velikega pomena.

 

Zadovoljna sem, lahko rečem srečna. Kaj ni sreča, če si zdrav, imaš razumevajočega moža, ki te spoštuje? Imaš otroke, ki znajo ceniti življenje, imajo radi živali in z njimi delajo ljubeče?

Imaš topel dom in sosede, s katerimi se dobro razumeš? Imaš službo, plačo, …?

Človek je lahko srečen, če ga osrečujejo malenkosti, ki nam bogatijo vsakdan.

Dobri odnosi pa niso samoumevni. Zanje se je treba zavestno potruditi. To pa je lažje, če smo umirjeni, zadovoljni, nam fizično telo dobro služi.

Ko smo zadovoljni najprej sami s seboj, potem lahko nudimo več tudi ljudem okrog sebe.

 

Toda kaj je tisto, ki je meni odprlo drugačne poglede na kvaliteto življenja?

Spoznati duhovnega učitelja, odpreti srce in mu z zaupanjem slediti.

 

V vseh teh letih sem spoznala, da mi joga omogoča, da na lažji in bolj kvaliteten način preživim to življenje, ki mi je dano.

Hvaležna sem.

 

Na podlagi lastnih izkušenj, svobode, ki ti jo omogoča partner in,

ko prisluhneš svojemu srcu … si na poti k božanskemu učitelju.

 

Tokrat sem se odpravila skupaj s skupino petindvajsetih ljudi iz Slovenije.

Kot običajno so bile z nami tudi družine z otroki.

 

Na takih potovanjih pride do izraza strpnost, mirnost in harmonija dveh partnerjev.

To se je odražalo tudi na otrocih.

Ko smo hodili po ulici Haridwara, mesteca blizu Himalaje, sem opazovala domačine.

Spoštovanje do učitelja je bilo občutiti na vsakem koraku.

 

Tokrat smo se nastanili v taboru, v neposredni bližini reke Gange. Tabor je bil še v nastajanju.

Vsi smo pomagali pri njegovi ureditvi, čiščenju. Vsak dan je bil viden napredek. Tabor je postajal prijeten, v njem sem se počutila varno. Poudariti je treba red in disciplino, ki je bila prisotna.

Dnevi so se začeli z jutranjo vadbo, meditacijo, dihalnimi vajami. Potem nas je že čakal topel joga čaj, ki nas je lepo pogrel. Zjutraj smo imeli okrog 8 stopinj, čez dan pa smo se lahko stuširali, umili lase in jih na sončku posušili pri 25 stopinjah C., kar je za mesec februar prijeten občutek. Posebej še, ker sem dobila informacije od doma, da ne vse pretege sneži.

 

Čez dan smo imeli razna opravila v taboru, zvečer satsang. Satsang ali predavanje, je nekaj

kar spremeni dojemanje sveta. Nešteto je poti, ki vodijo k uničenju naših pozitivnih misli.

Pritisk nenehno prihaja iz vseh strani. Danes je malo tistega, kar ti daje notranji zagon, moč, energijo.

 

Po parih dneh se je približeval čas, ki smo ga najbolj pričakovali. Kopanje v reki Gangi.

Kopanje ni bilo mišljeno plavanje v bikinkah, ampak v enotnih oblačilih s spoštovanjem stopiti v vodo.

 

Napočilo je jutro, ko smo se skupaj odpravili do obrežja. Stali smo pred sveto reko, ki ima poseben status na planetu. Prihaja izpod Himalaje. Ko so reke nastale, religije še niso obstajale. Sprva so jih skrbno čuvali.

Zdaj na vsaka tri leta prihaja k njej na milijone ljudi. Vsi se želijo dotakniti, se okopati v vodi. Mnogo želja, kozmus vibrira. To je največji praznik na zemlji.

Humanitarne organizacije so bile organizirane. Na vsakih par sto metrov si lahko dobil vodo, hrano, medicinsko pomoč.

 

Z vsem spoštovanjem, počasi in z občutkom sem stopila v reko. Ne da se opisati tistega občutka.

Sklonila sem se in s prsti dotaknila vode. Jo zajela v dlan. Občutila radost tistega trenutka. Srečna, da sem tam. Mnogo, mnogo dobrih želja, ki smo jih v mislih izrekali za vse ljudi okrog nas, za svoje drage domače, prijatelje in zase. Prosili sv. reko, naj odplavi vse bolezni.

 

Vesela, da sem bila tam in tudi vesela vrnitve domov.

 

Kumbamela je nepozabna in edinstvena izkušnja.