Velika akcija Zavoda Viva
V okviru projekta bomo naslednje mesece z vašo pomočjo izbirali, predstavljali in nagrajevali posameznike in skupine: skupaj jim bomo podelili certifikat glasniki boljše hrane. Prav vsakdo lahko že z majhnimi dejanji prispeva k temu, da bomo pridelali in pojedli več hrane, pridelane v Sloveniji – iz domačih semen. Ne pozabimo, da s svojimi vilicami in žlicami vsak dan odločamo o tem, v kakšnem svetu želimo živeti in kakšnega bomo zapustili svojim otrokom.
Vsakdo lahko nominira za glasnika vsakogar, ki s svojim ravnanjem prispeva k skupnemu cilju – povečanju samooskrbe s hrano v Sloveniji.
Koga lahko nominirate?
Poimensko nominirajte tiste, brez katerih po vašem mnenju na naših krožnikih ne bi bilo hrane, katere poreklu, kakovosti in živosti lahko zaupamo, nam pa ponuja užitek v vsakodnevnih obrokih.
V Sloveniji ne manjka dobrih zgodb. To so vrtičkarji in kmetje, ki zelenjavo in sadje pridelujejo po naravni poti. To so čebelarji, ki z največjo nežnostjo skrbijo za čebelje rodove. To so vsi, ki si skrbno izmenjujejo domača semena. To je vsakdo, ki kuha samo sezonsko in lokalno. To so organizacije, v katerih strežejo zdravo, svežo in lokalno pridelano hrana. To so tisti, ki radi kuhajo po tradicionalnih receptih in skrbno izbirajo sestavine. To so kupci, ki kupujejo pri vedno istem lokalnem kmetu, ker mu zaupajo, da je pod njegovimi rokami zraslo le najboljše, pa tisti, ki vedno raje vzamejo manjše in črvivo jabolko kot najbolj bleščeče, umetno lepo … Vsi ti so glasniki boljše hrane. So to vaši sosedje, babica, dedek, prijatelji? Je to vrtec ali šola vaših otrok? Nemara podjetje ali restavracija? Ste to vi? Napišite nam, zakaj so vam vzor in kako pridelujejo hrano, kaj jim pomeni dobra hrana in zakaj so vas tako navdušili.
Nominirajte!
Vabimo vas, da svojega glasnika boljše hrane nominirate na spletni strani glasniki.si. Ne pozabite tudi na fotografijo svojega glasnika, o nominaciji pa ga pred tem vsekakor obvestite (saj mora vanjo privoliti).
Najboljše bomo nagradili
Izbrane zgodbe bomo objavljali v reviji Viva, na spletni strani Viva.si in na spletni strani Glasniki.si. Potrudili se bomo, da bomo prejete zgodbe nagradili, najboljše po mnenju uredništva pa tudi objavili.
Skupaj poiščimo glasnike boljše hrane!
Prvi glasniki boljše hrane
Pri vsaki dobri stvari je treba začeti pri sebi, zato v tej številki soustvarjalci Vive nominiramo nekaj glasnikov boljše hrane – prve dobre zgodbe posameznikov in posameznic, ki so naš zgled, ki nas navdihujejo, da jemo dobro hrano.
Karin Martner
NAJBOLJŠI ZGLED ZA SVOJE OTROKE
Za glasnico boljše hrane predlagam Karin Marter, sodelavko v podjetju Studio Moderna. V zadnjih dveh letih in pol, odkar Zavod Viva vodi projekt Z vrta v službo, je Karin ena od tistih, ki najbolj redno kupuje hrano, ki jo ob četrtkih popoldne pred podjetje pripeljejo naši kmetje. Vse kupuje sveže – mlečne izdelke, sadje, obrano v polni zrelosti, zelenjavo, narezano še istega dne … Vedno je pozorna na poreklo hrane, zato se potrudi, da večino hrane za svojo družino kupuje neposredno pri pridelovalcu, ki ga pozna, povpraša ga tudi o načinu pridelave in mu zaupa.
Tudi njena sinova (najstnika!) že zaznavata razliko med zelenjavo in sadjem, kupljenima v hipermarketih, ter sadjem in zelenjavo, ki ju dobijo neposredno pri kmetu ali na tržnici. To je tudi posledica številnih družinskih pogovorov o pomenu zdrave in uravnotežene prehrane, prehrane s čim manj sladkorja in bele moke, predvsem pa njenega zgleda. Karin je kritična do prehranskih oglasov za živila in pijače, »polne sladkorja«, ki posredno vplivajo na okus celotne družbe: »Doma lahko še tako zdravo kuhaš, toda ko je pred otrokom izbira, kaj mu je ljubše, je odgovor jasen – slajše in bolj slano. S temi okusi se srečuje v šoli, spodbujajo jih televizijski oglasi. Tega ne smemo dopustiti, najpomembnejšo vlogo pri tem pa ima družina.«
Vesna Žunič
Lidija, Micka, Slavek in Pavel
JUNAKI IN UČITELJI S SRCEM
Moji junaki so moji štirje stari starši v rodni Prlekiji, med drugim tudi zato, ker so mi privzgojili ljubezen do hrane in me naučili uživati v kuhinji in za mizo, obloženo z dobro hrano. Ki ima najboljši okus takrat, ko jo deliš s svojimi najbližjimi in najdražjimi. In ker pri svojih letih zmorejo in z veseljem skrbijo za to, da vsi okrog njih jemo boljšo hrano, so zagotovo glasniki boljše hrane.
Neizmerno občudujem to, da jim uspe na svojem vrtu vsako leto znova pridelati obilico zelenjave in sadja; od spomladi pa do jeseni skorajda nimajo potrebe, da bi obiskali trgovino. Kadar je pridelka preveč, ga delijo s sosedi, in tudi moj prtljažnik je med vračanjem v Ljubljano vedno poln. Čeprav zdaj že kar nekaj opravil na vrtu prevzema naslednja generacija, so stari starši tisti, pri katerih se zberemo in pojemo kosilo. Lidija, Micka, Slavek in Pavel so moj neizčrpen vir navdiha in veselja do hrane, in življenja, in neprecenljiva zakladnica znanja, ki ga z veseljem predajajo naprej. Hvala!
Anja Šerc
Mišo Sotlar
ZALJUBLJEN V ZEMLJO
Zemlja te pokliče, ljubezni do nje ti ne more nihče vsiliti, rada pove može naše novinarka Maje Južnič Sotlar, Mišo Sotlar, ki je zadnjih deset let strasten vrtičkar. Njemu se je to zgodilo sredi tridesetih let, s prvimi osmimi sadikami paradižnika za hišo, ki – čeprav zanje ni nihče skrbel – niso propadle, ampak so celo bogato obrodile. »Od takrat so moje najljubše trgovine kmečke zadruge, najlepše darilo za rojstni dan samokolnica, najljubši pogovori pa se sučejo okrog sadik. Pripraviti hrano, ki si jo pridelal sam, je posebna religija. Užitek, ko iz zemlje potegneš pridelek, ki si ga negoval več tednov ali celo mesecev, je neopisljiv. Rad imam staro zelenjavo, tisto, ki jo poznam še iz otroštva. Nisem preveč naklonjen novim hibridom, ampak si želim ohranjati stare sorte. Težava je v tem, da jih je že zelo težko, skoraj nemogoče dobiti. Skrb za semena in njihova izmenjava se mi zdita pomembni.« Svoje znanje dopolnjuje z učenjem od drugih vrtičkarjev, saj je še vedno pomanjkljivo. »Žal mi je, da so popravni izpiti na redko posejani, le enkrat na leto, zato je dobro že na začetku vedeti, kaj delaš. Rad sprašujem izkušenejše od sebe, z veseljem pa delim tudi svoje izkušnje, zlasti ko gre za domače pripravke za odganjanje škodljivcev,« pravi Mišo, ki je za vedno zaljubljen v zemljo in dobro hrano.
Grega Rumiha
Drago Galijot
HRANA JE ŠE BOLJŠA, ČE JO DELIŠ
Če kdo ve, kaj je dobra hrana, je to moj sosed Drago Galijot. To je vse, kar zraste na vrtu, ki ga z življenjsko sopotnico Vero obdelujeta s tolikšno ljubeznijo in skrbnostjo. To je hrana, ki jo prineseta iz Verinega rodnega Prekmurja, pa tudi tista, ki jo Drago prinese iz rodne Srbije. To so ribe, ki jih kot strasten ribič in član ribiškega društva ulovi v reki in morju. To so posebni kosi mesa in sira, ki jih kupi pri okoliških kmetih, vedno istih. Ta hrana ima zanj posebno vrednost, če o okusu niti ne govorimo, saj je Drago velik gurman, ki uživa za mizo in zelo rad tudi sam kaj pripravi, najraje hrano v večjih količinah. Glasnik boljše hrane je tudi zato, ker se zaveda, da je hrana boljša, če jo deliš. Zato je najlepše, ko poleti prinese k nam svoje pridelke, pozimi pa kako dobroto, ki jo po tradicionalnih receptih tako odlično pripravi Vera. To so pravi mali prazniki. Hrano uživamo v pravem pomenu besede. In kar je najlepše, prav nikoli nič ne ostane, nič ne konča v smeteh.
Drago je izkušen in predan vrtnar, vedno v iskanju novih semen in sadik; kljub velikemu znanju s področja organske pridelave je vedno na lovu za še učinkovitejšim, vedno pa zelenim načinom za odganjanje polžev, uši in drugih škodljivcev. Po »štihanju« in drugih opravilih na vrtu na robu mesta, kamor se vedno odpravi s kolesom (s košaro), je vedno dobre volje. Drago je živ dokaz, kako blagodejno je obdelovanje koščka zemlje, naj je še tako majhen, kako človeka bogati. Zato je tudi moj navdih, da bi svoje sanje o lastnem vrtu tudi čim prej uresničila.
Tili Kojić
Urška Munda, Lara Tušek in Špela Jambriško
DOMAČE JE NAJBOLJŠE!
Ormoških učenke, Urška Munda, Lara Tušek in Špela Jambriško, so v raziskovalni nalogi ugotavljale, kako samooskrbni s hrano so v šoli in doma v njihovem kraju in koliko lokalno pridelane hrane se znajde na policah njihovih trgovin. Čeprav sprva niso imele veliko znanja o pojmih lokalna in globalna hrana ter samooskrba, so z nalogo razširile svoje znanje in spoznale še dodatne prednosti lokalne hrane. »Sedaj bom vedno skušala jesti lokalno hrano, čeprav tudi do sedaj nisem jedla veliko uvožene hrane, ker imamo doma vrt in zato veliko sadja in zelenjave pridelamo sami,« je povedala Urška. Laro so nova spoznanja tako navdušila, da se je odločila, da bo imela zagotovo tudi sama svoj vrt in da bo vedno kupovala lokalno in samooskrbno hrano. »Če imaš svoj vrt, imaš vedno vse na dosegu roke, predvsem pa veš, kaj ješ,« je prepričana Špela, ki so jo že od malih nog učili, naj gre raje jagode iskat na vrt kot pa v trgovino.
Učenke so nas tako navdušile s svojo voljo in odgovornostjo do tega pomembnega vprašanja, da jih z največjim veseljem in ponosom nominiramo za glasnice boljše hrane. Vse tri se namreč še kako dobro zavedajo, da je boljša hrana tista, ki je pridelana na naraven način. »Dobra hrana je pridelana v bližnji okolici, pridelamo jo sami ali kupimo od lokalnih kmetov,« pravi Urška, Lara pa verjame: »Zame je najboljša hrana tista, ki je pridelana na domačem.« Špela temu še doda, da je boljša hrana tudi tista, ki nima dodatkov in je nepredelana ter sveža. Tudi njihovi starši, ki že ves čas stremijo k temu, da se prehranjujejo zdravo, naravno ter sezonsko, pravijo učenke, bodo sedaj še naprej pozorni predvsem na poreklo in kvaliteto hrane in ne na ceno, trudili pa se bodo tudi, da bodo vsako leto poskrbeli za svežo zelenjavo in sadje z domačega vrta in sadovnjaka ter za ozimnico. »Domače je najboljše,« bi lahko na kratko strnili njihove ugotovitve.
Nives Pustavrh
Saša Einsiedler
PROMOTORKA VRTIČARSTVA IN SAMOOSKRBE
Sašo Einsiedler, komunikacijsko trenerko in svetovalko, mediatorko, medijsko osebnost in avtorico knjige Moja samopodoba je moja odločitev, si pri vseh teh vlogah in zadolžitvah težko predstavljamo pri delu z zemljo, toda ta predstava je napačna. Saša, sicer povsem mestni človek, ima že nekaj let ob hiši vrt, na katerem pridela skorajda vso zelenjavo. Poleg tega goji sadno drevje, tu pa so še jagodni vrt, borovnice, robide, maline … Veliko ji pomeni, da hrana, ki jo pripravlja zase in za svoje otroke, prihaja od blizu. Vrtnarjenje je zanjo tudi sprostitev in meditacija, ki ju lahko zasenči le preobilica plevela. Svojo ljubezen do dela z zemljo skuša prenesti na otroke, vendar ji to še ne uspeva najbolje. Ker pogosto nastopa v medijih, te priložnosti – če je le možno – izkoristi za promocijo vrtičkarstva in samooskrbe, zato jo z velikim veseljem nominiram za glasnico boljše hrane.
Vir: www.viva.si
