V mesecu septembru stene Mestne knjižnice krasijo oljne slike gospoda Rina Bonina. Rojen je bil 15. aprila leta 1950 v zaselku Mali Bonini, ki je danes del vasi Potok. Poleg mame in očeta so najmlajšega bratca z veseljem pričakale še štiri sestrice. Rino je že v otroštvu vzljubil glasbo, slikanje in risanje. Spomni se, da je v četrtem razredu med poukom opazoval učiteljico in jo portretiral. Veliko je risal tudi doma, pri devetnajstih letih je naslikal prvo veliko sliko Kopra, ki jo ima še danes.
Rino Bonin slika z oljnimi barvami na platno. Sprva je slikal akvarele, poskusil je tudi tempera barvice, vendar mu te niso bile všeč. »Imel sem občutek, da tempera, potem ko se je posušila, ni bila več ista barva. Oljne barve pa so mi všeč, v njih vidim vrednost. Tudi, ko se posušijo, ostanejo iste in delujejo sveže. Želje po slikanju z akrili pa sploh nimam«, pravi slikar samouk, ki se ni nikoli udeležil nobenega likovnega tečaja. Znanje je nabiral v knjigah, predvsem pa s slikanjem.
Rad slika Istro, za katero pravi, da je rajska dežela. Upodablja pokrajino, posamezne hiše, cerkve, zvonike, cele vasi in mesta: Črni Kal, Movraž, Hrastovlje, Montinjan, Zazid, Socerb, Podpeč, Piran… Slika ljudi pri kmečkih opravilih, njihove obraze, tihožitja s cvetjem, domačim grozdjem in drugim sadjem. Udeležuje se slikarskih tekmovanj Ex tempore, ki jih prirejajo v Hrastovljah, Marezigah, Topolovcu, Kopru. Na Ex tempore v Hrastovljah je prejel že tri nagrade.
Njegove slike krasijo marsikateri dom, saj navadno prijateljem ob praznovanju 50. rojstnega dne podari sliko. Nekaj jih naredi tudi po naročilu. Tako je za izseljenko iz Rakitovca, ki že dolga leta živi v Ameriki, naslikal kuhinjo z ognjiščem v hiši, kjer se je rodila. Ko je prejela sliko, je bila ganjena do solz.
Pesmi je začel pisati »za hec«, kot pravi sam. Kadar je bila kakšna posebna prilika, je zložil pesem v rimah, da je razveselil ljudi. »Rad imam rime. Včasih naši ljudje rimi niso rekli rima. Rekli so: Vidi, kako se besede ujamejo! V rimah pa rad izrazim tudi svoje misli.« Ko napiše pesem, si izmisli tudi melodijo in zapoje. Sin Boštjan melodijo posname, nato pa jo v pevskem zboru zapišejo v notah in vadijo za nastope. Vse pesmi so v dialektu in Rino Bonin jih zna na pamet. Posvečene so lepotam Istre, »ki je najlepša maja, ko vse cveti, da se zdi, kot bi živeli v šopku rož«. Pesmi napiše tudi za posamezne vasi, kot so Lopar, Kubed, Movraž, Puče, Montinjan. »Skoraj vsaka pesem ima svojo sliko«, doda. Pesem Movraška dolina, ki jo je napisal svaku v spomin, je postala vaška himna, pevski zbor pa jo je zapel na praznovanju 500. obletnice movraške cerkve. Napisal je tudi nekaj pesmic za otroke, eno pesem pa je posvetil Avsenikom, ki jih je vedno zelo rad poslušal.
Rino Bonin ima dober posluh in zelo lep glas. Pel je tudi v pevskem zboru v Bertokih, a pravi, da je raje »solist«. Je družaben človek, rad pripoveduje vice in razveseli ljudi.
Rad se ukvarja s kmetijo in kmečko delo mu pomeni odmik in sprostitev. Zanj je Istra – dobra mati, kar pove tudi naslov ene njegovih pesmi. V otroštvu je poslušal stare ljudi, ki so se pogovarjali: »Ti dve uri, ki smo živi, zakaj se grdo gledamo.« Ta modrost mu je ostala v spominu in tudi oblikovala njegov značaj. Rino Bonin je izviren, ustvarjalen in miroljuben človek. Rad ima življenje, lepote narave, vesele ljudi in rad živi v miru. To je najlepše izrazil v pesmi Poletite beli golobi, ki jo je napisal v času, ko se je v Sloveniji začela vojna.
Poletite beli golobi,
po vsem svetu poletite,
ljudem v srca nesite,
nesite dobre misli in poštenje,
da sreča bo objela vse ljudi.
Poletite beli golobi,
vsi veselite se,
da bo prišel dan,
s srečo obsijan,
za vse ljudi.
Poletite beli golobi,
po vsem svetu poletite,
ljudem v srca nesite
moje želje za veselje,
da sreča bo objela vse ljudi.
