Odlomek iz poglavja v romanu Nekdo vedno odide prvi
Zaprla je oči in si zaželela, da bi živela.
(Odlomek)
»Kaj je s tabo Mika, nocoj si videti žalostna. Kako to, da Mark ni prišel z vami?«
»Mark? Šel je po svoje. Odselil se je,« je kratko odgovorila Mika. Za mizo je vse zastalo, utihnile so vilice in noži, zamrl je pogovor.
Tišino je spet prekinila Mika.
»Nisem želela razglašati svojih težav. Vlečejo se že kar nekaj časa, zadnji mesec pa so dosegle kulminacijo. Ko sem zadnjič z našega sestanka prišla domov po rokavice, se je ravno poslavljal od sinov. Meni najbrž ne bi niti rekel, da gre, če ne bi slučajno zjutraj pozabila rokavic in tako našla vse tri za mizo v pogovoru. Pravi, da ne zdrži več enoličnosti našega življenja. Najprej bo pri prijatelju prevedril nekaj časa, da si poišče svoje stanovanje in potem se bo prišel pogovarjat, kako naprej.«
»Oh, hudiča, ne zdrži več, kaj pa ti, te je vprašal, če boš ti vzdržala, ko te je pustil samo z vsem, kar sta bila skupaj,« se ni mogla zadržati Iva.
Mika je globoko zajela sapo, ni odgovorila Ivi, nič več ni rekla. Če bi še enkrat odprla usta, bi verjetno planila v jok. Ni želela še bolj pokvariti vzdušja, kot ga je že.
Martin, ki je začel ta pogovor, je skušal vse skupaj popraviti s svojo spodbudno modrostjo, ki je zorela v njem z izkušnjami odhodov njemu dragih ljudi.
»Veste, iz vsake skupnosti nekdo slej ali prej odide prvi, na tak ali drugačen način, dokončno ali samo spremeni koordinate svoje lokacije. Tisti, ki ostane, se čuti poraženca, zapuščenca, izgubljenega. Toda če ne gre skupaj, bi moralo iti vsakemu posebej bolje kot prej. Vzemi to kot možnost za napredek, za spremembo v dobrem smislu.«
»Seveda bo šlo, Mika. Mi vsi smo ti pripravljeni biti v pomoč,« je tolažila Magda.
»Ampak jaz sem si želela živeti podobno kot ti, Magda, v harmoniji s svojim možem. Nikoli ne bom doživela tega, je že končano, če ta trenutek začnem znova, ne bom dosegla tvojega stanja povezanosti z nekom, zmanjkalo mi bo časa,« je z obupom in razočaranjem v glasu govorila Mika.
»Cilji v življenju se spreminjajo, postavljamo si jih sami in prilagajamo jih okoliščinam, v katerih se znajdemo. Jaz sem pred leti tudi sanjala, da bom imela vsaj dva otroka, pa se mi je zalomilo. Danes sem zadovoljna, čeprav tega cilja nisem dosegla. Našla sem druge, imam drugačno družino, ni čisto po pravljičnih normativih iz reklamnih katalogov, je pa moja in cilji rastejo iz nje,« je Iva prijela za roko Andreja in govorila Miki.
»Veste, nič ne bomo rešili nocoj … Mika je žalostna … boli jo … razočarana je,« je Lila najprej naslovila svoje besede na vse in potem nadaljevala samo Miki: »Ti se zjoči, … vesela boš kdaj drugič. … Poglej, koliko ram je tukaj, kamor lahko nasloniš svojo glavo.«
Molčali so, Iva je Miko objela okoli ramen.
Iz zvočnika na okenski polici je priplavala plesna muzika. Andrej je že pripravil glasbeni izbor za ta večer, tako je lahko prijel Ivo okrog pasu in začela sta plesati. Martin je vstal, se galantno, kot pravi kavalir stare šole rahlo priklonil Marini in jo povabil na ples.
»Lila, Mika, mi trije bomo tokrat najboljši par,« je Leon ponudil roko obema. Glasba in gibanje sta jih raztresla, počasi so pozabili na Mikine težave. Vsi razen nje, seveda. Lila se je trudila gibati v ritmu in ne ogroziti ravnotežja. Ni bilo enostavno, zato je kmalu sedla in z njo tudi Leon in Mika. Zapletli so se v pogovor in čas se je nezadržno bližal koncu starega in začetku novega leta.
Zbrali so se ob mizi, odprli penino in nazdravili na vse, kar si leto za letom želijo zase in za druge. Da bi bilo življenje izpolnjeno, da bi ga lahko porabili v zadovoljstvu in miru, da bi jim služilo zdravje.
Lila je pomislila na svoje zdravje in ljubezen.
Zaprla je oči in si zaželela, da bi živela.
