Dr. Ljubica Marjanovič Umek, razvojna psihologinja
Sociokulturne teorije, ki razlagajo razvoj in učenje otrok, jasno sporočajo, da je vsak posameznik dejavno vključen v okolje na več ravneh. Najbolj neposredno otrok deluje na mikroravni: v družini, vrtcu, šoli in vrstniških skupinah, ki so med seboj povezane, hkrati pa je ves čas tudi v interakciji z drugimi ravnmi okolja, kot so starševa služba, starševa socialna mreža, razširjena družina, širše družbeno okolje, kultura, vrednote… To pomeni, da širša družbena dogajanja vplivajo, čeravno le posredno, na odnose v družini, in sicer tako na odnose med staršema kot na odnose med otroki in starši.
Starši so v službah vse bolj obremenjeni in pod vse večjim pritiskom. Kako takšne – pogosto stresne – delovne razmere vplivajo na vzgojo otrok? So starši danes pred večjim izzivom kot nekoč?
Težko je reči, da so starši pri vzgoji otrok pred večjim izzivom kot so bili včasih, vsekakor pa so pred drugačnimi izzivi, ki so tudi posledica družbenega in tehnološkega razvoja. Zaradi pomanjkanja delovnih mest za mlade so tisti starši, ki službo imajo, verjetno res pod večjim pritiskom, saj se bojijo, da bi jo izgubili, zato doživljajo na delovnem mestu večji stres kot ga zahteva samo delo. Del tega prenašajo tudi domov, kar seveda ni ugodno za družino. Pomembno pa je, da se starši tega zavedajo, saj je to nujni pogoj za sprostitev socialnega vzdušja v družini in ustvarjanje pozitivnih odnosov med njenimi člani.
V zadnjih desetletjih so se močno spremenile tudi oblike družine, prav tako družinski vzorci in vrednote. Velikih oz. razširjenih družin, v katere so bili vključeni tudi babice in dedki, je precej manj, odnosi med starši in otroki so, če jih primerjamo z odnosi med našimi starši in njihovimi starši, bistveno drugačni.
Oblike družin, tudi razširjene družine, so bile v različnih obdobjih različne. Po drugi svetovni vojni je začelo naraščati število družin z dvema ali tremi otroki, ki so bile v primerjavi z velikostjo družin naših babic in dedkov, v katerih je bilo tudi šest ali več otrok, relativno majhne. V obdobju porasta zaposlovanja žensk je bila pomoč starih staršev redkejša, zato se je v petdesetih in šestdesetih letih začela vzpostavljati široka mreža vrtcev. Če pogledamo zadnjih deset let, nam podatki kažejo, da nataliteta znova raste, veliko je družin z dvema otrokoma. Tudi t. i. razširjena družina, vsaj v smislu pomoči starih staršev, ni več tako redka. Zdi pa se mi, da je danes za mlade starše obremenjujoče predvsem to, da so pogosto ekonomsko odvisni od svojih staršev (stanovanje in druga obvezna plačila, npr. vrtec), čeravno so »opremljeni« za samostojno življenje, ki bi ga radi živeli in ga tudi znajo. Je pa zanimivo, da sta tudi med današnjimi mladimi prav zdravje in družina (njihova in tista, ki so jo ustvarili ali si jo želijo) visoko na vrednostni lestvici.
Žal je res, da se otroci in mladostniki relativno hitro znajdejo v stanju, ko kažejo, da nimajo posebnih zanimanj in ciljev oziroma ne vedo, zakaj bi se za njihovo doseganje posebej trudili. »Saj tako ali tako ne bom dobil službe, če se še tako učim« ali »Znanje in izobrazba mi ne bosta omogočila, da bi lahko samostojno živel« in podobno tarnajo že starejši šolski otroci in seveda mladostniki. Zagotovo vidijo in razumejo, kaj se dogaja v njihovem neposrednem, družinskem in tudi širšem okolju. Če v družini (tudi ob pomoči šole) otrok in mladostnikov ne poskušajo voditi naprej, poudarjati pozitivnih stvari, razložiti, zakaj je znanje vrednota, se z otroki pogovarjati tudi o širši družbeni problematiki, je veliko večja možnost, da se bo otrok »izgubil«. Pri tem je dobro vedeti, da so sporočila, ki jih otrok dobiva v družini, pomembna že od prvih let njegovega življenja, njihov učinek pa je dolgoročen.
V kolikšni meri pa je nezainteresiranost in brezciljnost otrok oz. mladostnikov posledica spremenjenih načinov vzgoje? V zadnjem času leti precej kritik predvsem na račun permisivne vzgoje …
Menim, da so kritike permisivne vzgoje upravičene. Avtoritativna vzgoja je tista, ki vzpostavlja varno okolje za otroke in jim z doslednim postavljanjem meja omogoča razvijati samostojnost in odgovornost. Otroštvo, z vsemi pozitivnimi in negativnimi izkušnjami, živijo otroci in ne »v njihovem imenu« starši.
Pogosto lahko slišimo starše, ki otrokom dopovedujejo, da je njihovo delo predvsem šola, da drugih obveznosti praktično nimajo. Se strinjate s tem?
Delo v šoli in za šolo je seveda pomembna naloga otrok, vendar ne edina. Že predšolski otroci se morajo naučiti, da imajo vsi člani družine določene naloge, ki jih je treba opraviti, zato da bi vsi skupaj lažje in bolj prijetno živeli. Ti otroci niso premajhni za to, da bi pospravili svoje igrače, pripravili mizo ali zložili obleke. In tudi kasneje, ko so v šoli, bi morali prevzeti svoji starosti primerne naloge v družini, lahko tudi razširjeni družini in drugje. Kaj rado se zgodi, da starši šolskega otroka najprej »razbremenijo« vseh nalog, da bi le bil uspešen v šoli, pozneje pa celo sami prevzamejo še pomemben del učenja za šolo.
Katere so najpogostejše napake staršev pri vzgoji otrok? Kaj ugotavljate?
Težko bi rekla, katere napake so najpogostejše, ker za to nimam podatkov. Iz pogovorov s starši pa kar pogosto zaznam, da jih je strah, ali bodo njihovi otroci v šoli uspešni in ali se bodo ustrezno vključili v socialno okolje, zato relativno hitro (prehitro!) vstopijo v reševanje problemov, ki bi se jih morali otroci naučiti reševati sami, in »jemljejo stvari nase«.
Zaradi vse daljših delavnikov ima večina staršev vse manj časa za otroke. Kolikšen je minimum časa (če o tem sploh lahko govorimo), ki ga starš mora posvetiti otroku? In – kakšen naj bo ta čas?
Ključna je kakovost časa, ki ga starši preživijo z otrokom. Glede količine časa se mi zdi zlasti pri mlajših otrocih pomembno, da se z otrokom ukvarjajo vsak dan, četudi morda le uro ali dve, ne pa npr. le ves konec tedna. Pomembno se mi zdi tudi, da se starši odzovejo vsakič, ko jih otrok potrebuje in tako ali drugače pokaže, da je v stiski. Takrat otrok verjetno potrebuje daljši pogovor, polurno igranje, branje pravljice, skupen ogled filma … – takoj in ne, ko bodo imeli starši čas. In ko so starši z otrokom, morajo res biti z njim. Ko otroci staršem kaj pripovedujejo, razlagajo, jih sprašujejo, ti pa jih ne poslušajo ali jih poslušajo le na pol, bodo namreč otroci to prepoznali veliko hitreje, kot si mislimo.
Kje in kako naj si starši postavljajo zdrave meje pri usklajevanju prostega časa, časa za družino in dela?
Vsak starš mora sam najti ustrezno ravnotežje med delovnimi obveznostmi, časom, ki ga preživlja z družino, in ne nazadnje tudi s časom, ki si ga vzame zgolj zase. Pri tem je pomembno tudi dogovarjanje v družini: morda ima v določenem obdobju več možnosti za obveznosti v družini en, v drugem obdobju pa drug starš. Kar se praviloma dolgoročno ne izide, pa je to, da eden od staršev ali oba verjameta, da je moč določena časovna obdobja v družini »zamrzniti« z zavezo, da bodo »pozneje vse nadoknadili«. Otrok oziroma mladostnik potrebuje starše v vseh razvojnih obdobjih, in znotraj teh vsak mesec in vsak teden.
Starši, ki imajo zahtevne službe oziroma kariere, se v veliko primerih soočajo s hudimi zagatami: časa – tako za delo kot za družino – jim nenehno zmanjkuje.
Starši se praviloma s premislekom odločajo, kako bodo usklajevali svojo poklicno pot in kariero na eni strani ter družino na drugi. Vsekakor je potrebnega nekaj več načrtovanja, morda tudi vključevanja starih staršev, prijateljev/prijateljic, če njihovo delovno mesto zahteva, da v določenem času opravijo različne dodatne obveznosti, se dodatno izobražujejo, veliko potujejo … Nikakor pa ni dobro, če se bodisi mama bodisi oče ves čas »obtožuje«, hkrati pa išče neko kompenzacijo v smislu: »več časa bi moral preživeti z otrokom« ali obratno: »sedaj je čas za kariero, otrok bo že malo počakal«. Treba se je odločiti in zanesljivo je mogoče, še posebej za krajši čas, uskladiti oboje, kariero in otroka, ter biti ob tem tudi notranje miren in zadovoljen.
Kako morebitni notranji konflikti staršev, ki so razpeti med delom in družino, vplivajo na otroke?
Če gre res za konflikt oziroma neko vrsto razcepljenosti med kariero in družino, žal ne ugodno. Če pa starši vedo kaj hočejo, imajo začrtano pot, kako bodo to dosegli in si drugače organizirajo življenje. V takih primerih bodo tudi otroci to sprejeli, saj tudi oni razumejo, praviloma več kot si mislimo. Še enkrat pa poudarjam: tudi še tako zahtevna delovna mesta in številne službene obveze niso opravičilo, da ne bi npr. uro časa namenili svojemu otroku, lahko zjutraj, lahko zvečer ali kadarkoli.
Pravega razloga, da bi se morali starši, zlasti tisti, ki imajo mlajše otroke, odpovedati vsem svojim ambicijam, torej ni.
Ni, treba pa se je dobro organizirati. Vključenost otroka v vrtec ali denimo varovanje pri starih starših sama po sebi ne vplivata negativno na otrokov razvoj in učenje. Otroci pa seveda pričakujejo, da jim starši pojasnijo, zakaj jih veliko časa ni doma in morajo biti morda tudi del popoldneva pri starih starših. Pričakujejo tudi, da jim starši dajejo občutek varnosti, še posebej takrat, ko so v neugodnih čustvenih stanjih – ko so denimo bolni, ko jih je strah kakšnih novih stvari ali ko so neuspešni v šoli.
Kakšne pa so možne rešitve ne le na individualni, pač pa tudi na družbeni ravni? Kaj bi denimo lahko naredila podjetja?
Rešitve so lahko zelo različne, vanje morata verjeti oba starša, ki se morata dogovoriti tudi z otroki, zlasti starejšimi. Vsekakor pa močno podpiram vsa družini prijazna podjetja, podpiram tudi to, da se v delovnih organizacijah starši povežejo in organizirajo ter vzpostavljajo širše socialne mreže in se tako dejavno vključujejo v medsebojno pomoč in spodbudo.
Kako torej ponuditi kar največ možnosti današnjim staršem in njihovim otrokom? Kako vzgojiti otroka, da se bo razvil v zdravo, funkcionalno odraslo osebo?
Recepta seveda ni. Starši, ki so se odločili za oblikovanje družine, morajo v veliki meri najprej zaupati sebi, se o določenih dilemah posvetovati s strokovnjaki v vrtcu, šoli, drugih institucijah, z drugimi starši ter spremljati razvoj svojega otroka in zaupati tudi njemu. Seveda pa otrok v procesu vzgoje ves čas potrebuje avtoritativnega starša, ki verjame vanj in mu hkrati postavlja meje zato, da bi postal samostojen in odgovoren posameznik.
