Izpod peresa Tadeje Šef: Dotiki

0
291

Migetajoče smreke so zablestele v soju jutranjega sonca. Na vejah je zaigral orkester pomladi. Nežno, z ravno pravšnjim ritmom. Sonce je s svojimi migetalkami božalo naravo. Vse se je prebujalo. Vse je bilo polno energije in čakalo, da požene v vsej svoji veličini. Zame je bilo to jutro drugačno. Navadno bi ta čas, moje noge puščale divje in hitre stopinje. Najbrž bi bila dva koraka pred sabo. Toda kazalci na uri so se dali v nižjo prestavo. Svet je postal pandemičen. Telefon je v tišini čakal in čakal. Koraki niso bili več usmerjeni v skrb za to, da bodo jih drugi opazili.

Tisto jutro je bilo zame posebno. Sedela sem na terasi, s kavo v roki in doživljala paleto občutkov. Ponoči sem sanjala čudne sanje. Bila sem list. Visela sem z visokega drevesa, sredi betonske džungle. Razgled ni bil kaj prida, saj so mi betonski stebri zastrli pogled na vso lepoto za njimi. Je pa zato bil toliko boljši razgled na mestni utrip. Zapihal je močan veter in me počasi iztrgal iz varnega naročja drevesa. Nežno sem jadrala po nebu, sem in tja. Bolj ko sem se bližala tlom, bolj sem čutila utrip mesta. In se je začelo. Najprej sem se dotaknila gospoda, ki je na klopci v parku, jedel burek. Zraven njega sta stala dva policaja in mu pisala kazen. Nežno sem spolzela gospodu po rokavu in obstala zraven njega na klopci. Začutila sem njegov nemir, strah in obenem malo jeze. Sunek vetra me je znova dvignil in ponesel čez mesto. Na svoji poti sem se dotaknila majhne kodraste punčke, ki je s solzami v očeh, stala pred zaprtimi igrali. Nežno sem zaplavala mimo okna, skozi katero je prestrašeno zrla starka. Dotaknila sem se gospe, ki je na vrata svoje gostilne lepila list, z napisom PRODAMO. Dotaknila sem se mlade družinice in občutila stisko staršev. Pa otrok, ki so stali pred zaprto šolo in obujali spomine. Tavala sem po mestu in se dotaknila vsakega posebej.

Proti večeru je veter ponehal. Moja pot je počasi šla h koncu. Padla sem na tla in name je stopila težka noga. Prebudila sem se. Polna vtisov, občutkov, vsakega človeka posebej.

Ko sem takole sedela na terasi, sem spoznala, da je vsak dotik pustil odtis v mojem telesu. Zame je bil to trenutkizem. Zavedanje trenutka. Čutenje trenutka, ujetega v nežnost dotika. Korak, usmerjen v druge, pa vendar toliko usmerjen navznoter, da zaboli vsak droben kamenček.

 

Napisala: Tadeja Šef

Avtorica fotografije: Irena Ida Katarina Zupan