V ospredju je gledališče oz. scenske umetnosti: področni urednik Primož Jesenko se v uvodniku sprašuje, zakaj tip velikega mednarodnega festivala pri nas ni zaživel. Hkrati si lahko v rubriki Detektor preberete njegov pogovor s scenografom, gledališkim in filmskim režiserjem Matejem Filipčičem o strategijah promocije slovenskega gledališča v Evropi. Marsikaj o promocijski (ne)moči in individualizmu v slovenski kulturi je povedala tudi umetnostna zgodovinarka in direktorica Pilonove galerije v Ajdovščini Irene Mislej v pogovoru o Zoranu Mušiču, ki ga je z njo pripravila nova urednica Dialogov za vizualne umetnosti Nataša Kovšca.
Med članki s področja scenskih umetnosti posebej opozarjamo na novo, sodobno (uprizoritveno) interpretacijo celotnega Cankarjevega dramskega opusa izpod peresa Blaža Lukana.
V drugem Detektorju je odgovorna urednica Emica Antončič postavila vrsto povsem konkretnih vprašanj direktorju Javne agencije za knjigo Slavku Preglu.
Dnevnika sta pisala odgovorni urednik ljubljanskega Radia Študent Tomaž Zaniuk in novi direktor mariborskega Radia Marš Matej Kos. Sopostavitev obeh dnevnikov omogoča bralcu iskanje podobnosti in razlik v zgodbah obeh neodvisnih študentskih radijskih postaj v Sloveniji.
V uvodniku gledališki urednik Primož Jesenko razmišlja o položaju slovenskih gledaliških festivalov in ugotovi, da tip velikega mednarodnega festivala pri nas ni zaživel. Mednarodne festivale sodobne gledališke umetnosti si je »naložila na rame« izključno zunajinstitucionalna scena, ki pa je v primežu kulturne politike in mora poleg festivala početi še marsikaj drugega, da preživi.
Urednica za vizualne umetnosti Nataša Kovšca je pripravila intervju z Irene Mislej, doktorico umetnostne zgodovine in dolgoletno direktorico Pilonove galerije v Ajdovščini. V galeriji, ki hrani v zapuščini Vena Pilona tudi vrsto risb Zorana Mušiča, so ob vstopu v Mušičevo leto pripravili »intimno« razstavo medsebojnih portretov obeh slikarjev in drugih dokumentov, pisem in fotografij, ki pričajo o močni prijateljski vezi in intenzivnem ustvarjalnem dialogu med likovnikoma. Omenjena razstava sodi v širok spekter razstavnih dogodkov, ki se od dvanajstega februarja letos, ko je minilo sto let od Mušičevega rojstva, vrstijo v vseh slovenskih muzejih in galerijah, kjer hranijo njegova dela. Iztočnica za pogovor z Irene Mislej je bila organizacija dogodkov v jubilejnem letu, v nadaljevanju pa se je dialog dotaknil tistih vprašanj iz Mušičevega življenja in dela, ki zaradi pomanjkanja dokumentarnega gradiva in strokovne literature najbolj zanimajo domačo publiko.
Sledijo tri razprave, ki se ukvarjaj z dramatiko, gledališčem in plesom.
Da je gledališče kot institucija močno vpeto v vsakokratno družbeno-politično situacijo, je danes očitno. To vpetost omogoča neposrednost gledališča, ki je vezana na izjemno možnost skrivanja, zakrivanja in s tem paradoksno jasnejšega prikaza družbene realnosti, ki jih omogoči odrski prikaz. Vprašanje, ki si ga je zato potrebno zastaviti, je: ali je bilo tako že na samem začetku gledališča? Na to vprašanje v svojem članku odgovarja Igor Žunkovič na podlagi vsebinske analize Ajshilove drame Peržani.
Dramatika Ivana Cankarja (1876–1918) je zaradi temeljitosti, s katero je zadel slovenstvo v njegovih temeljih, neprekinjeno živahno uprizarjana. Blaž Lukan v svojem članku ponuja v novo, sodobno (uprizoritveno) branje celoten Cankarjev dramski opus in se pri tem sklicuje na dela treh slovenskih cankarjelogov, Primoža Kozaka, Tarasa Kermaunerja in Dušana Pirjevca. Predlaga integralno branje Cankarjevih dram od Romantičnih duš do Lepe Vide, njihove temeljne probleme integrira v simbolno kategorialno mrežo in skicira njihovo uprizoritveno zgodovino, s poudarkom na nekaterih najnovejših uprizoritvah režiserja Sebastijana Horvata.
Katja Praznik obravnava dva primera plesnih praks iz šestdesetih in sedemdesetih let dvajsetega stoletja, in sicer delo ameriške koreografinje Yvonne Rainer in nemške koreografinje Pine Bausch, in z analizo pokaže, kako plesne predstave obeh avtoric nakazujejo razširitev koncepta plesa, novo pojmovanje plesa in reprezentacije telesa, s čimer vzpostavljata drugačen status umetniškega dela.
V literarnem delu objavljajo slovenski pesniki Metod Češek, Simona Kopinšek, Tine Mlinarič in Ivo Podojsteršek ter pisatelja Mare Cestnik in Matjaž Drev.
Sodelavci Kulturne diagnoze pišejo o slovenskih prevodih knjig Hannah Arendt Eichmann v Jeruzalemu, Arthurja Colemana Dantoja Filozofsko razvrednotenje umetnosti inJohna Bergerja Načini gledanja ter knjigi Primoža Jesenka Dramaturški koncepti v slovenskem gledališču 1950–1970. Tomaž Toporišič piše o nekaj novejših predstavah slovenskih režiserjev, koreografov in drugih ustvarjalcev, ki so vsi dediči performativnega obrata. Zato je za njih značilna sprememba poudarka od gledališča kot umetniškega artefakta h gledališču kot izvajanju, performativnosti. Primož Jesenko piše o gledališču Romea Castelluccija, vodje Societas Raffaello Sanzio iz italijanske Cesene, predvsem o njegovi Božanski komediji, ki je velik uprizoritveni zamah. Narvika Bavcon poroča o obsežni razstavi z naslovom Notacija: račun in oblika v umetnostih (Notation: Kalkül und Form in den Künsten), ki je odprta v Centru za umetnost in medijsko tehnologijo (Zentrum für Kunst und Medientechnologie) v Karlsruheju. Razstava prinaša strukturiran vpogled v obsežno, v različnih umetniških medijih realizirano notiranje oz. zapisovanje refleksije umetniškega mišljenja.
Vsak svoj Dnevnik sta pisala odgovorni urednik ljubljanskega Radia Študent Tomaž Zaniuk in direktor mariborskega Marša Matej Kos. Sopostavitev obeh dnevnikov omogoča bralcu iskanje podobnosti in razlik v zgodbah obeh neodvisnih študentskih radijskih postaj v Sloveniji: ljubljanske, s 40-letno bogato zgodovino in velikim številom sodelavcev, ter pol mlajše mariborske, z velikimi finančnimi težavami in peščico sodelavcev.
Tudi Detektorja sta v tej številki dva. Odgovorna urednica Emica Antončič je direktorju novoustanovljene Javne agencije za knjigo Republike Slovenije Slavku Preglu postavila vrsto vprašanj, ki zadevajo konkretno delovanje te ustanove, v kateri sta združili svoja področja delovanja, povezana s knjigo, ministrstvi, zadolženi za kulturo in znanost. Primož Jesenko pa se je v drugem Detektorju s scenografom, gledališkim in filmskim režiserjem Matejem Filipčičem pogovarjal o strategijah promocije slovenskega gledališča v Evropi.
