Konec aprila je bila v Mestni knjižnici Izola predstavitev pesniške zbirke Janeza Zupana z naslovom Pesmi življenja – Poesie della vita. Janez Zupan se je rodil 11. aprila 1936 v Ljubljani. Njegov oče je bil učitelj, knjižničar in upravitelj osnovne šole v Črnomlju, mama poslovodkinja, gledališka igralka in režiserka. Starša so Nemci med vojno izgnali v Hercegovino, za Janeza pa so poskrbeli stari starši v Slivicah pri Rakeku. Po vojni so oblasti očetu – katoliku grozile z Golim otokom in zapostavljen je bil do konca življenja. Janez je začel pesmi pisati že v osnovni šoli. Rad je tudi slikal, oblikoval glino in igral v gledaliških igrah. Kljub želji postati kipar je dokončal višjo šolo za organizacijo dela v Kranju. Želja po umetnosti ga nikoli ni zapustila. Bil je tudi velik ljubitelj pisane besede in je ob službi in skrbi za družino čas posvečal tudi knjigam. Že vrsto let z družino živi v Dekanih, iz otroških let, ko je bil prvič na morju, v koloniji v Savudriji, pa mu je ostal vzdevek Zepo.
Pesmi Janeza Zupana so izšle v samozaložbi. So osebno izpovedne in delno dokumentarne, saj v njih ohranja spomin na težke čase, ki jih je preživela njegova družina in on sam. V italijanščino jih je prevedla Nina Grudina.
Na predstavitvi v izolski knjižnici sta jih z občutkom prebirala Darij Gregorič, odličen poznavalec Istre, ki je večer tudi povezoval, in pesnikov prijatelj in ljubiteljski pevec Beno Sevšek. Sodelavec založbe Družina Robert Debevec je povedal, kako je knjigo oblikoval, ilustratorka Barbara Pavlič pa, kako se je lotila ilustracij. Več o pesnikovem življenju in delu je povedal Jožef Pavlič, sodelavec založbe Družina in tudi sam pesnik. S petjem in igranjem na kitaro je večer obogatila Marjetka Popovski, mednarodno uveljavljena in priznana pevka ljudskih pesmi. Jožef Pavlič je večer zaključil z besedami: "Janez Zupan se je s to knjigo za vedno vpisal v slovensko književnost. Sicer pa bi dodal: bil sem že na neštetih literarnih večerih doma in v tujini, a nikjer ni bil pesniški večer tako domač, prisrčen, sproščen, globoko doživet. Ni važno, koliko je obiskovalcev, pomembno je, da se te večer dotakne, da se te dotaknejo besede. Našli smo se ljudje, ki smo si namenjeni, da skupaj nekaj lepega ustvarimo. Res, takšnih kulturnih večerov si še želim. Obala in morje me vedno pritegneta, dobra poezija pa tudi." Darij Gregorič je dodal, da so večeri, kjer prodajajo meglo, morda res bolje obiskani, a število obiskovalcev ne pove nič o kvaliteti prireditve ter da lahko marsikdo lepo zasluži na neumnosti in lahkovernosti ljudi. Po uradnem zaključku večera smo se še dolgo zadržali v prijateljskem klepetu.
PS: Knjižnica je vsem sodelujočim podarila zbirko Bilke v burji. Jožef Pavlič je takoj naslednjega dne napisal elektronsko sporočilo: »Nad zbirko sem prav očaran. Naj Vam zaupam, da se mi je pravkar porodila pesem ob prebiranju teh stihov.« Svoji novi pesmi je gospod dal naslov: Bilke.
