Zvezde, črički neba,
so pele na travniku noči,
ko se je bližala,
šla je mimo gorečega grma,
njen korak je odmeval
v dolini meseca
in njeno srce
bežeča lastovica.
Prihajala je v obleki,
Spleteni iz drobnih ptičjih glasov,
v čevljih iz steklenega vetra.
In prižgala je sveče
in spremenila me je v otroka,
v vrtnarja, v popotnika,
v glasu ji je drhtela bela vrtnica,
njene oči so bile
temni žafran z zlatim prahom
in njeno srce
bežeča lastovica.
Vir: Slovensko izročilo, 101 slovenska pesem po izboru Toneta Pavčka, Založba Mladinska knjiga ( Svet knjige)
Katere pesmi Jožeta Udoviča poznate? Katere so vam najbolj pri srcu?
