Gregorju Strniši
dan za dnem, odvekomaj stojiš na robu,
strmiš v globino in drhtiš, ko se telo
upogne in okleva. groza, ki jo tke praznina,
je skoraj otipljiva, židka in osladna…
(Nevihta sladkih rož: Antologija slovenske poezije 20. stoletja, Študentska založba, Knjižna zbirka Beletrina, 2006)
Drage bralke, dragi bralci, kako se pesem nadaljuje? Imate radi poezijo? Svoja razmišljanja nam pošljite na vladka@ventilatorbesed.com. Kvalitetna razmišljanja bomo objavili v Ventilatorju besed.