Se ti zdi, da veš, kaj je najbolj pomembno v življenju zate?
Če sprašuješ naokrog, dobiš približno tole: zdravje, sreča, denar, družina, otroci, mož, žena, prijatelji, dobra služba, ljubezen …
Vsak ima svoj seznam najbolj pomembnih stvari.
Ali obstaja nekaj, kar je skupno vsem in je najbolj pomembno za vsakega od nas?
Obstaja! ZRAK. Brez zraka so po hitrem postopku vse ostale stvari nepomembne. Z vdihom zraka vnesemo največ življenjske energije v telo. Dnevno se večkrat spomnim, da diham. Vdihnem petkrat globoko, umirjeno v trebušni del pljuč, nato v prsni del, par trenutkov zadržim zrak v sebi in umirjeno izdihnem. Bolj umirjen sem in bolj vitalen. Umiri me krajši vdih skozi nos in daljši izdih skozi usta. Za večjo vitalnost pa daljši vdih in sunkovit, energičen izdih.
Kaj pa druga najbolj pomembna …?
Ja seveda, VODA. V enem mesecu skoraj vsak zamenja vso vodo v telesu. Tričetrt svojega telesa na nivoju molekul zamenjamo!! Telesno zelo aktivni zamenjajo vso vodo telesa že v tednu dni. Telesno smo skoraj čisto drugi. Vsak dan se spomnim, da je dobro piti vodo, in jo pijem. Moja znanka se je celo hvalila, da zelo malo vode popije. Res korajžna. Kot bi rekla, da so se v družini zmenili, da bodo potegnili vodo na stranišču le enkrat tedensko. Pa da jih vidim. In voham. Potem je rekla, da verjame, da je voda v redu, le da jo pozabi piti in pa, da telo samo pove, kdaj je žejno. Napisal sem ji na listke: POPIJ MALO VODE! Listke je prilepila po mojih navodilih v kopalnici na ogledalo, v kuhinji nad umivalnik, v službi na mizno fotografijo hčerke. Zdaj pije. Celo prebrala je, da naše telo dobi dnevno 1 liter najboljše vode, če pojemo 2 kg sočnih jabolk. Večinoma pije pa vodo. Izvedela je tudi, da ni dobro preveč vode, če imaš visok pritisk. Ni dobro preveč, niti premalo! Ja, ravno prav! Če jo imaš, seveda. In če je tista, ki jo imaš, pitna.
Glede vode na planetu te lahko pomirim, da v vsakem problemu tiči tudi odgovor in rešitev, človek pa se razvija in bo vsemu kos! Če je pa tam, kjer si ni, pa narava tvoje telo hitro razgradi. V prah.
Na tretjem mestu po pomembnosti za vsakega od nas je ……… URAVNOTEŽENA PREHRANA.
S hrano pride v telo vse ostalo, kar potrebujemo in česar ne. Precej znancev in prijateljev je, ki imajo najraje hrustljavo zapečenega odojka. Stari prašiči niso tako okusni kot mladički, odojčki. Še dojenčki. Precej ga odtrgajo od mamice. Hmm. Mljask. Pozorno celovito poslušanje teh razvratnih, slastnih debat me je navdajalo z upanjem, da bom nekega dne vegetarijanec. Da se končno odvadim te vsiljene navade žreti meso čez vsako razumno mero. Ko opaziš na pojedinah, kako se dela z mesom, kako v dobrih gostilnah zrezki visijo preko roba krožnika, kako mnogi ljudje hvalijo gostilne glede na velikosti posameznih kosov trupel v porciji. Zasvojenost, zasvojenost, zaslepljenost, navajenost … O, veličastni um!
Ko usmeriš pozornost na članke, ki strokovno razlagajo, kam nas je hiperprodukcija hrane prignala. Kakšen kvaren vpliv ima še posebej taka prireja in poraba mesa na naš planet in na razvoj človeka? Povečujemo količino toplogrednih plinov, da atmosfera izgublja naravne lastnosti, izčrpavamo rodovitno zemljo do onemoglosti z monokulturami, pretiranim škropljenjem s kemikalijami kar iz avionov, nehumano pitamo živino z vsem mogočim, jo brezčutno množično prevažamo v vsakršnih pogojih po avtocestah, koljemo, koljemo …
Uničujemo lastna telesa, polnimo bolnišnice, več let čakamo na operacije prebavil … Če bi rastlinsko hrano, ki jo porabimo za pitanje živali, porabili za človeka, bi bilo hrane dovolj za velikokrat več ljudi, kot jih je trenutno na planetu. Če bi pa iz koristnih snovi blata oz. kakcev tistih ljudi, ki žive v najbolj razvitih predelih sveta, delali jedilne tablete, bi bil pa problem odložen do časov, ko bo človek res Človek in bo jedel uravnoteženo in zmerno in problema pomanjkanja hrane ne bo poznal.
Z razmišljanjem in pogovori mi uspe počasi spreminjati prehranjevalne navade. Z umom sva se dogovorila, da sem jedel odojka le še vsakih sedem let, potem vsakih 14 … Postopno torej, ker je um moj prijatelj in ga nočem v nič prisiliti. Nisem hotel biti zasvojen s tem, da ga jem preveč niti premalo.
Zelo rad sem imel pohanje. Saj veste, tisto okusno prepečeno zažgane suhe krušne drobtine, prepojene z zažganim oljem. Včasih sem sam pohal dvakrat tedensko. Potem redno vsako leto enkrat, pa na 7 let … Kdaj pa kdaj sem naročil pohanega piščanca v gostilni, kjer so nekaj dali na sveže olje in ga niso prežgali.
Prebral sem nekaj knjig o prehrani. Kisle jedi in bazične ne gredo skupaj. Ubogi želodec. Meso se v želodcu prebavlja dlje od druge hrane. Po takem kosilu ni primerno jesti še sadje, ker medtem ko čaka na vrsto za prebavo v želodcu, se začne alkoholno vrenje in eto jetra kot pri alkoholiku. Morda bo kakšna raziskava pokazala drugače. Do takrat pa naj bo sadje samostojen obrok.
Najboljša stvar na žlico, golaž. Da pomakaš s kruhom. Obrok z mesom vsebuje lahko še solato. Testenine ali krompir ali kruh pa preloži na drug obrok. Kruh je samostojen obrok s kozarcem vina. In tako naprej … Vsak teden sem vnesel kakšno pozitivno spremembo v svoj jedilnik. Tako je to šlo, počasi, a vedno v sodelovanju s slabimi navadami zasvojenega uma in tistega, presvetljenega. Če je bil dobri intelektualni in presvetljeni del uma srčen in potrpežljiv učitelj , je bil oni drugi dober učenec. Tako je to.
Kdaj ste nazadnje zagrizli v sveže izpuljen korenček, v surovo kolerabo ali repo, obrisano v orošeni travi? »O sveta preproščina!« sta pred tremi desetletji z enodnevno nostalgijo zavzdihnila igralca Mladinskega gledališča Lali in Pavle, ko so se na turneji iz supermarketa v Vzhodnem Berlinu preselili v supermarket v Zahodni Berlin!
Zdaj pa mirno nadaljuj seznam, kakor ti je ljubo. Z ljubeznijo, srečo, denarjem, uspehom, mirom .……
A najprej najbolj pomembno.
