Ritmično usklajevanje človeka z naravo
V preteklosti je bilo znanje o možnih dostopih do višjih svetov izjemno varovana skrivnost in izbrancem v hermetičnih skupinah se je razkrila šele po dolgih obdobjih raziskovanja, meditacije in opravljanja posebnih obredov. Pri sesalcih je najbolj prepoznaven ritem srca. Dihanje je tudi ritmično, odvisno pa je tudi od stanja uma in telesa, se spreminja, včasih je pospešeno, drugič bolj umirjeno. Človek je elektromagnetno valovanje štirih osnovnih elementov (zemlja, voda, zrak,ogenj) in informacij. Svet prežema neskončno ritmov in ritmično združevanje (resonanca) je proces, v katerem se vsi ti ritmi med seboj usklajujejo (sinhronizirajo). Lahko rečemo, da se višja človekova telesa v vsakem trenutku posebej ustvarijo oz. manifestirajo v materialnem univerzumu v obliki človeškega telesa.
Ritmično usklajevanje je fizikalni pojav, ki ga znanost opisuje kot tendenco dveh oscilirajočih teles, da se uglasita ali sinhronizirata v eni fazi in vibrirata harmonično. Princip ritmičnega usklajevanja je univerzalen in ga obravnavajo prav vse vede današnje znanosti. Klasični primer sta dve srčni mišici, ki bijeta (pulzirata) različno, ko pa ju za nekaj časa dovolj približamo, začneta biti usklajeno. Rezultati raziskav so pokazali, da dve ženski, ki zaživita skupaj v istem stanovanju, v kratkem času uglasita svoj menstrualni cikel, čeprav sta imeli pred tem različnega. Uri, ki tiktakata nesinhrono, začneta po določenem času, ko smo ju postavili eno ob drugo, enako biti. Princip sinhronizacije dveh nihal je odkril danski znanstvenik Christian Hygens leta 1665. Proces sinhronizacije je očiten v glasbi, kjer razlikujemo ritmično, melodično in dinamično sinhronizacijo. Učinek uglasitve se lahko prenese na človeške občutke, kjer lahko tako preoblikujemo čustvena stanja žalosti in malodušja v stanja vedrine, veselja in radosti. Naravni pojav je tudi sinhronizacija možganskih valov, kjer se bližnje možganske frekvence sinhronizirajo med seboj. S stereo zvočnim efektom sinhroniziramo možgansko valovanje tako, da lahko uglasimo delovanje obeh možganskih polovic. Primeri take sinhronizacije in resonance človekovega možganskega ritma z ritmi v njegovi okolici so najbolj očitni pri ritmih igranja na boben, pri ponavljajočem petju, gledanju v ogenj, skandiranju, vpitju na stadionu, pri poslušanju baročne glasbe …
V novejšem času so vse pogostejše raziskave tega področja pripeljale do razvoja glasbenih CD-jev, ki z določenimi zvočnimi ritmi omogočajo samopomoč pri človekovih vsepogostejših stresnih situacijah. Dva podobna tona povzročita utripajočo podzvočno (subsonično) frekvenco, ki je razlika med obema frekvencama. Dva tona s frekvenco 1000 Hz in 1010 Hz ustvarita subsonični ton 10 Hz, ki je v intervalu alfa zvočnega spektra. Tona s tako nizko frekvenco ne slišimo, ga pa občutimo in znatno vpliva na stanje našega uma. Nosilna frekvenca, v tem primeru 1000 Hz vpliva na kvaliteto preobrazbe, ki jo pri tem izkusimo. Če poskus izvedemo tako, da postopno znižujemo nosilne frekvence, lahko bolj usmerjeno vplivamo na točno določene možganske valove. V uradni medicini so še zadržani glede možnosti zdravljenja bolezenskih nevroloških stanj, na prostem trgu pa je izbor najrazličnejših pripomočkov, aparatov in CD-jev s pomirjujočo glasbo vse pestrejši.
Znanstveniki so razvili posebne generatorje, kot je na primer EEG Biofeedback ali Neurofeedback, ki meri naravne električne aktivnosti možganov, ko opravljajo določene miselne operacije. Generator sestavljajo elektrode, ki jih pripnemo na glavo testirane osebe. Preko ojačevalcev se električni signali prenesejo od nevronov do elektrode in na računalnik, ki zapisuje meritve. Tak aparat meri spremembe v električni aktivnosti, ki jo ustvarjajo aktivni nevroni možganske skorje, ki se nahajajo v najvišjih plasteh v možganih. Aktivnost velikega števila teh nevronov se razlikuje po tem, kako hitro in sočasno pulzirajo in od števila hkrati ali ločeno vzburjenih nevronov. Aparat nam prikaže različne valove, ki jih povezujemo s stanjem testirane osebe.
Po dolgoletnih raziskavah so znanstveniki odkrili, da različne bolezni proizvajajo točno določene vzorce možganskih valovanj in tudi obratno. Vse več je dokazov, ki potrjujejo prepričanje, da mnoge bolezni povzročajo točno določene negativne misli, ki spodbujajo in oddajajo boleznim ustrezna valovanja. S posebnimi nevrocerebralni psihofizičnimi generatorji, ki oddajajo zelo nizke frekvence od 0,5 Hz do 18 Hz, vplivajo na različna psihosomatska stanja in jih tako zdravijo. Zdravilne učinke dosegajo tudi različne meditativne tehnike, tehnika neurobiofeedback in druge. Združevanje ritmov ali ritmična resonanca je eden izmed velikih organizacijskih principov sveta, ki je tako neizogiben, kot je to gravitacija. En ritem deluje z drugim in vse, kar pulzira, od molekule do zvezde, vstopi s svojim pulziranjem avtomatsko v ta odnos.
Kaj pravi Zakon časa?
Zakon časa je univerzalni zakon in temeljni princip. Pravi, da je čas univerzalni faktor sinhronizacije. Obstaja samo ena frekvenca, ki vzdržuje celotni galaktični red od največjih pa do najmanjših sestavnih delov.Razmerje 13 : 20 naravne časovne frekvence, je vgrajeno v tako imenovan ”Tzolk’in” koledar civilizacije Majev, ki ga sestavlja harmonična matrika z 260-imi enotami. Števila tega razmerja 13:20 najdemo v človekovi glavi (13 osnovnih členov), na rokah in nogah (20 prstov) …
Zakon časa zelo jasno razlikuje naravne ritme, ki vzdržujejo univerzalni kozmični red od umetnih, ki jih ustvarja človeška civilizacija in jih oddaja v svoje okolje, v biosfero. Ker je moderno človeštvo gradilo svojo civilizacijo na napačnih temeljih, na umetnih časovnih faktorjih – umetnih koledarjih in mehanskih urah – je ustvarilo okrog sebe umetni ovoj – tehnosfero. Ta se hrani z vse večjim neravnovesjem, ki ga na račun biosfere ustvarja moderna človeška civilizacija. Z vse hitrejšim izkoriščanjem naravnih virov, ki jih ne uspemo obnavljati, in s hiperprodukcijo odpadkov, ki jih še nismo sposobni ustrezno preoblikovati. Tudi to vpliva na sedanjo globalno krizo. Zakon časa razkriva, da sta naravni in družbeni nered in kaos, ki ju doživljamo, direktni posledici prednostnega upoštevanja človeških zakonov in tehnologije strojev in ne božanskega reda in naravnih zakonov. Pomemben vzrok za nastalo stanje je tudi napačno kolektivno zaznavanje in presnavljanje časa v obliki frekvence 12 : 60, ki ustreza dvanajstim mesecem umetnega gregorijanskega koledarja umerjenega po 60-minutni uri. Življenje v umetnem času nas kot posamezno človeško bitje in človeštvo kot celoto oddaljuje od naše prave narave. Neprestano imamo občutek, da nimamo dovolj časa. V nihanju časa s frekvenco, ki temelji na faktorju 12 : 60, je čas denar, zaznavanje časa s frekvenco 13 : 20 nam bo omogočil, da bo čas umetnost!
(Nadaljevanje čez 3 dni.)
