Ne zameri, o Macha!
Bil pozen mrak je, prvi maj,
fant je z dekletom šel čez gaj.
Večerni maj, ljubezni čas,
fant je dekle prijel čez pas.
K ljubezni zval je grlic glas,
k ljubezni zvel njen vitki stas.
Tam, kjer dehtel je borov gaj,
sta našla tih, zapuščen kraj.
Bila je noč, že drugi maj,
ko sta molče šla spet nazaj.
(Pesmi štirih, Slovenski zavod v Ljubljani, 1953)
