Tu pri nas ob robu mesta
že vemo, da je pomlad.
Vsak večer tod mimo gresta
dva aprilskih rož iskat.
Deklica je vsa igriva,
topla in nemirna v dlan,
v srcu mlada, spremenljiva,
čudna kot aprilski dan.
Mimo nje so še drevesa,
je še veter, je nebo.
Ah, pa sam ne vem od česa
zdaj še meni je tesno.
(Kajetan Kovič: Pesmi štirih, Slovenski knjižni zavod v Ljubljani, 1953)
