Vsak dan jo vidim, starko, kraj zidu,
ko v tiho senco brajde sama seda
in s svetlimi očmi za soncem gleda,
ki pada za obzorja kakor v snu.
Vse je že mimo šlo; otroški sni,
bridkost in sreča, rojstvo in spočetje.
Za vsem ostala v srcu drobna sled je,
ki se z večerom tiho razboli.
(Kajetan Kovič: Pesmi štirih, Slovenski knjižni zavod v Ljubljani, 1953)
