Da je odpadke treba ločevati, čivkajo že ptički na vejah. Vsekakor je včasih pot, ki pripelje do dejanskih posod za ločeno zbiranje odpadkov, dolga. Tako v prenesenem pomenu, kot tudi dejansko. Ko sva še živela v Ljubljani, je bilo ločevanje nekoliko lažje, saj so bili smetnjaki za ločeno zbiranje odpadkov le nekaj korakov proč od bloka, kjer sva živela. Kar mimogrede ob odhodu v službo si pograbil kakšno vrečko s plastenkami ali papirjem ter jih odvrgel v smetnjake. Zelo dobrodošla je bila tudi posoda za biološke odpadke, saj v mestih teh odpadkov ne moreš kompostirati, če nimaš vrta. Ko sva se preselila nazaj v prleški rodni kraj, je načelo ostalo enako – smeti, vsaj v večini, želimo sortirati. Tako papir, steklo, plastična embalaža in pločevinke ne pristanejo med mešanimi komunalnimi odpadki, ampak romajo v reciklažo. Je pa pot do posod za ločeno zbiranje odpadkov ali do t. i. ekoloških otokov dobesedno daljša, dobrih 500 metrov. Pa se nimamo kaj pritoževati, mnogi imajo še daljšo pot do njih. Nasprotno, prav veseli smo, da se z našo 10-mesečno hčero odpravimo na sprehod. Smeti naložimo pod voziček in veselo odkorakamo do ekološkega otoka. Ponavadi naši majhni nadobudnici med potjo damo kakšen odpadek (plastenko ali papir), s katerim se igra vse do takrat, ko ga skupaj odvržemo v ustrezno posodo. Pa nič ni jezna, ko ji vzamemo igračo, ki ji je popestrila pot. Prav z zanimanjem gleda, kam bo izginila njena igrača – plastenka, ki ji je še sekundo prej poskušala odviti pokrov. Potem še skupaj zaploskamo, da smo naredili nekaj dobrega ter nadaljujemo sprehod.
Ker se na sprehod večkrat odpravimo po isti pot, naša nadobudnica vsakič, ko gremo mimo smetnjakov, pokaže na njih ter gleda za njimi. Torej tudi ona ve, da se v te posode nekaj meče, zakaj, pa bo še že spoznala.
Kako pomembno je ločevanje odpadkov, sem s pomočjo učiteljev spoznala že kot osnovnošolka. Imeli smo različne projekte, ki so podpirali skrb za okolje ter tudi čistilne akcije, kjer smo dejansko nekaj naredili za okolje. Okolje in narava sta mi postajali vedno bolj pomembni vrednoti, zato so me smeti, ki so ležale od cesti, po kateri sem vsak dan hodila v šolo, vedno bolj motile. Samoiniciativno sem se večkrat odločila za čistilno akcijo, smeti pobrala in jih odvrgla v ustrezno posodo. Pa tudi prijateljici, ki je rada vrgla v travo kakšno plastenko ali papirček od čokolade, sem rekla, da ga naj da raje meni, ter ga spravila v žep ali torbo, doma pa ga odvrgla v koš. Prijateljica sprva ni razumela mojega početja, sčasoma pa je tudi sama začela smeti odlagati v žep in ne več kamor koli.
Pa priznam, da sem in še verjetno tudi bom kdaj kakšen odpadek odvrgla v naravo. Vendar takšnega, za katerega vem, da se bo hitro razgradil in ki ne bo onesnaževal okolja, npr. kakšen robček ali ogrizek. Te smeti sicer motijo izgled, vendar se hitro razgradijo in ne onesnažujejo okolja.
Skrb za okolje bi rada s partnerjem privzgojila tudi najini hčerki. Zato je pomembno, da sva ji dober vzor ter da ji skozi igro prikaževa naravo v dobri luči. Velike spremembe namreč zahtevajo majhna dela majhnih ljudi.
