Če so celo ljudje le še »viri«, ki jih zaposlitvene agencije »po kosu« dajejo v najem, ne preseneča, da je naš odnos do rastlinskega in živalskega sveta na še nižji ravni. Človek ne zna več sodelovati s človekom, še manj pa z rastlinskim in živalskim svetom.
Rastline ne poznajo takšne odtujenosti. Še vedno ohranjajo vzajemno sodelovanje in sodelovanje z živalskim svetom. Tudi človek je vabljen … če se mu le ljubi dvigniti pogled z zaslonov pametnih in zabavnih igrač, ki ga nenehno držijo ujetega v virtualnih svetovih.
Kako v gozdu zraste mlado drevo?
Predstavljajte si gozd z mogočnimi drevesi, ki že desetletja pletejo koreninske mreže in osvajajo vsak košček neba, s katerega prihaja potrebna svetloba. Kako lahko v že obstoječem gozdu zraste mlado drevo? Če bi poskusili v gozd prinesti in zasaditi sadiko, bi bila obsojena na propad. Da lahko mlada drevesa kljub temu rastejo, se lahko zahvalijo starejšim, ki jih varujejo in hranijo, dokler tega niso sposobna sama. To morda zveni kot pravljica o živih drevesih iz Disneyjevih knjig, vendar je resnično. Znanstveniki so z radioaktivnim ogljikom dokazali, da drevesa, ki vsrkavajo ogljik in ob pomoči fotosinteze ustvarijo hranila, s tako pripravljeno hrano po »popkovnici« svojih korenin hranijo mlada drevesa, ki jih želijo podpreti v rasti. Tako kot mi skrbimo za svoje otroke, počnejo tudi rastline.
Opisani poskus odpira številna druga vprašanja. Kako drevo ve, da je rastlina, ki raste v njegovi bližini, »njegov otrok«, kako oceni, katere bo podprlo, katere pa bo odgnalo od skupne mize? Zakaj naj bi drevo to počelo? Se v resnici zaveda svoje minljivosti? Tega, da bo njegove življenjske poti nekoč konec? Ali si sploh lahko želi, da bi zapis njegovih spoznanj živel skozi potomce? In kakšna spoznanja sploh želi prenesti naprej, da si je zaradi tega pripravljeno »odtrgati od ust« in nahraniti svoje potomstvo?
Vsi, za katere je gozd samo lepša oblika 3D-tapet, si takih vprašanj zagotovo ne zastavljajo. Nekaj znanstvenikov, ki premorejo več svobode duha, so prav takšna razmišljanja pripeljala do še več osupljivih odkritij.
Na spletu je na voljo dokumentarni film O čem se pogovarjajo rastline (What Plants Talk About). V njem so predstavili vrsto zanimivih poskusov,ki pokažejo, koliko sodelovanja, razmišljanja in komunikacije je v rastlinskem svetu.
Kako rastlina kliče prijatelje na pomoč?
Med zanimivimi rastlinami, ki so jih preučevali znanstveniki, je tudi divji tobak.
Ko se ga lotijo gosenice, tobak začne pošiljati klic v sili. Z valovanjem, ki ga oddaja, prikliče žuželke, ki se hranijo z jajčeci gosenic, te pa ga rešijo. Znanstveniki so dokazali, da se žuželke v resnici odzovejo »na klic«, da torej ne pridejo kar tako, ker bi pač dejavno iskale hrano. To so dokazali tako, da so posneli valovanje, ki ga oddaja ogroženi tobak in ga predvajali ob zdravih rastlinah. Plenilci gosenic so takoj prišli do zdravih rastlin, čeprav na njih ni bilo hrane. Odzvali so se torej povabilu na večerjo, nato pa se zmedeno »spraševali«, zakaj večerje ni na mizi.
Ko pa je gosenic preveč in jih naravni sovražniki ne morejo več obvladati, se mora tobak lotiti strateško zapletenega manevra. Divji tobak namreč cveti ponoči; oprašuje pa ga neka vrsta vešče. Ta sicer naredi dobro delo, vendar hkrati pusti na tobaku jajčeca, iz katerih se pozneje izležejo gosenice, te pa ga ogrožajo. Ko tobak začuti, da je na njegovih listih preveč lačnih gosenic, se odloči zamenjati opraševalca. Pri tem se zastavlja vprašanje, kako tobak, ki nima oči, ve, da opraševalci prinašajo tudi jajčeca gosenic? Kako ve, kdaj jih je na njegovih listih preveč? In kako ve, kako se jih znebiti? Naši znanstveniki še vedno ne znajo razložiti tega kompleksnega razmišljanja, ne morejo tudi mimo dejstva, da tobak skorajda hipoma izvede neverjetno preobrazbo. V samo nekaj dneh začne cveteti podnevi, pri čemer celo spremeni obliko in vonj svojih cvetov. Tako pritegne drugačne opraševalce, ki so zanj nenevarni.
Kako tobak ve, da obstajajo ptiči z dolgimi kljuni, ki bi ga lahko oprašili namesto vešč? Kako ve, kakšen vonj jih bo pritegnil? Kako ve, da ga ptiči pojedli ne bodo ali ga kako drugače ogrozili?
Takšnih primerov, ki dokazujejo, da so rastline sposobne kompleksnega vzajemnega sporazumevanja in celo komunikacije z živalmi, je veliko.
Rastlina kot pes čuvaj
Vse več je tudi takih, ki preučujejo, kako rastline komunicirajo z nami. Eden od najzanimivejših je poskus, ki ga izvajajo v skupnosti Danmahur, ki se sistematično ukvarja s preučevanjem rastlin. Rastline so povezali z računalnikom, tega pa z vhodnimi vrati v hišo. Ko rastlina zazna, da se hiši približuje družinski član ali kateri od prijateljev, računalniku pošlje impulz, naj odkleni vrata – če pa zazna človeka s slabimi nameni, sproži zaklepanje. Kako rastlina ve, kdo so prijatelji in kdo sovražniki? Kako si lahko zapomni družinske člane?
Sodobni človek je tako zelo ponosen na svoje možgane, da je prepričan, da mu nobeno bitje, ki nima enakih po velikosti in teži, ne more biti enakovredno. Le redki pa vedo, da sedež našega spomina in sposobnosti ni v možganih. Celo Hildegarda je pred tisoč leti zapisala, da so misli doma v srcu, možgani pa jih zgolj razpošiljajo.
Rastline resda nimajo možganov, premorejo pa zavest, spomin, namen in celo različne oblike izražanja. In kar je še pomembneje, rastline svoje sposobnosti uporabljajo, da bi si pomagale in služile v skupno dobro. S kakšnim namenom pa mi uporabljamo svoje sposobnosti?
Vir: www.viva.si