Kako se sprostiti? (3P-5)

0
307

Odkrijem v raznih knjigah vzpodbude, primere, kako se večkrat na dan sprostiti. In imam se za kaj sprostiti, čeprav se mi še niti sanja ne o najhujših mrcvarjenjih v svetu ljudi. Malo sem pa že slutil, ker zdaj sem pa čisto iskren, zadnjič, ko sem pisal o manjvrednostnih kompleksih, sem tiste najhujše lepo zamolčal. Še posebej tiste globlje in bolj trdožive čustvene oklepe in skrite mine, ki sem jih šele rojeval z opisanimi manjšimi.

A fant mojih let že vidi, da med šolsko nalogo potrkava z nogo ob parket in se trese pet nervoznih klopi, da še mrtvi pomisli na maščevanje, kaj šele učitelj. In kasneje od sošolcev sliši, da je na katedru, ko je bil vprašan, cel ljubi čas pritiskal na sprožilec kulija, da še učitelju ni bilo jasno, zakaj učenca tako zavito sprašuje in da mu je prav zoprn, še posebej zaradi tistega zavijanja z očmi. In medtem ko učitelj razlaga, se mi mota vse drugo po glavi, doma pa, kot da še nikoli ne bi slišal, porabim veliko več časa za učenje. Enkrat sem se bližal na ulici ravnatelju, se pripravil, kako ga bom lepo pozdravil, ko pa sva bila že mimo, me spreleti, da ga še pogledal nisem. O Bog!

Torej zakrčen! Ne obvladujem niti svojih misli niti svojega telesa.

 

Kar požiram napotke iz knjig za sproščanje. Tudi skoncentriraš se potem lažje. Če hočeš skočiti, moraš v nasprotno smer po odriv. Za začetek je dovolj že nekaj minut dnevno. Opaziš, da imaš lahko boljši nadzor nad tokom misli in gibi telesa. Štejem počasi od 5 do 1, zaprem oči. Čaka me sprehod v mislih od glave do konic nožnih prstov in nazaj.

 

Takole naredim: mirno sedem na udoben stol, hrbtenico zravnam, umirjeno nekajkrat vdihnem in izdihnem skozi nosnici.

V mislih si predstavljam, da vdihujem čudovit svež zrak iz okolja, ki me hrani in krepi, in izdihujem za mene neuporabne snovi in neželjene energije.

Na vrhu glave miže občutim, vidim, si predstavljam žarečo svetlo kroglo. Z njo se odpravim na sprehod po svojem telesu. Počasi se svetloba prelije na čelo, ga poboža in sprosti, nato gre preko vek in lic na hrbtno stran vratu in mi ga nežno masira, gre čez ramena in se spusti po rokah čez komolce in podlakti v dlani in v konice prstov, se počasi vrne do ramen in razlije po zgornjem delu trupa. Oblije pljuča, srce in ostale organe. Zdaj jo spustim v trebušno votlino, občutim njeno toplino. Razdeli se v dva žarka, ki gresta po stegnih, preko kolen, po golenih v pete, v stopala in prav do vseh prstov na nogah.

Misli mi blagodejno svetlobo napotijo nazaj po isti poti in jaz z njo. Iz obeh nog se zlije v trebuh, se dvigne po trupu, se spusti v roke in se vrne v glavo in pristane med očmi v središču glave, kjer je pomemben center, ki mu rečemo tudi tretje oko. Zdaj sem pozoren na svoje misli. Opazujem jih kot žuželke na travniku, jih poslušam kot dežne kaplje ob poletni nevihti, ki škrebljajo po strehi senika, jih opazujem, kot da niso moje, in se ne trudim, da bi jih spreminjal. Samo opazujem jih. Ob njih se pomudim tudi dlje časa, spet drugič samo minutko, zdaj opazim, da se mi neka misel večkrat ponavlja ali občutim kakšne podobe, zaznam slike, barve. Pridejo trenutki, ko občutim stanje brez vsakršne misli … nič …

 

Včasih se mi prikradejo v spomin slike kakšnih zoprnih dogodkov iz preteklosti. Malo jih neprizadeto opazujem, potem pa po mili volji preoblikujem, da se mi zazdijo lepši, prijetnejši ali pa vsaj niti dobri niti slabi. Prestrežem misel na očeta kako je v kleti čez zimo občasno prebiral jabolka in izločeval nagnita, jih obrezoval in rekel »Nagnita pojesti najprej«. Tako smo vsako jabolko pojedli šele, ko je že bilo gnilo. No, zdaj nam znanje in kemikalije in vsa ta škropljenja pomagajo, da jih pojemo, ko še niso gnila. Hm, o tem moram še razmisliti Če si bolj oddaljen od potresa, je manj hud. Zdi se, da se vsaka prava sprememba začne v glavi!

 

Zdaj, ko poznam to notranje negovanje, me s tira ne spravijo čakanja v vrstah, pokvarjena dvigala, zamude avtobusov, vlakov ali prijateljev. Celo hvaležen sem tem slučajem, ki mi darujejo čas za tako pomembna opravila. Škoda ker nam vzgojitelji teh metod niso razkrili takrat, ko smo za kazen ure in ure klečali in se je tako presneto vleklo.

 

Spomnim se, da sem se vedno bal učiteljev in policajev. V trenutku sem postal zakrčen, neprožen. Takoj kriv.

Med Kranjem in Škofjo Loko so Zgornje in Spodnje Bitnje. Ob cesti. Ne vem, če poznate. Luštkani vasički. Vmes je pa še ena vasica. Ravninska. Poznate? Ne?

Srednje Bitnje!

 

Nek očka mi je obljubil, da me bo naučil kositi travo. Pridem in greva s kolesi do travnika. On je prej vse pripravil. Poklepal obe rezili kos. Privezala sva si kravji rog okrog pasu, v njem malo vode in brus. Opazujem in posnemam. Užitek se je učiti kakšne spretnosti. Nisem vedel, da bo šla tako hitro v pozabo. Saj veste. Traktorji. Stroji. Nič se ni trudil niti ni imel treme, jaz pa sem srkal vsak gib. Dal je vedeti, da me uči nekaj, kar zna. Zdel se mi je kot kak otroček. In sem znal. Pa naju je noč ujela. Na kolo pa proti kmetiji. Zadovoljna in utrujena. Vozim za njim. Naenkrat iz teme:

 

»Stoj. Ja, a tako!? Na kolesu, ponoči, s koso, pa še brez luči!!«

»Ja, kdo pa s’ ti?«

»Miličnik, miličnik!!« (Takrat smo rekli policaju miličnik.)

»Ooooo,« odgovori navdušeno očka, »naš Joško j’ pa tišler!« (Tišler je mizar.) In gre vsem trem na smeh in se prisrčno razveselimo nad takšnim slučajem. In se smejimo.

»No, no, sej sta kar koj doma. Pa p’r kraj vozita. Lahko noč!«

»Lahko noč!«

 

Od takrat, kadar me ustavijo policaji, postanem kar prec dobre volje. To je lep dogodek, zasidran v meni. Najraje bi jih kar objel in poljubil. Sem že enega. Objeti se je pusti, pred poljubom pa me je zakrčen odrinil, a v očeh sem mu opazil iskrico razočaranja nad samim seboj, da gre odrinit ljubeče in hvaležno bitje. Morda kdo gleda, potem se pa po mestu govori. Žal mu je bilo takoj. Ne more pa popraviti. Ne more stranke vleči k sebi in jo poljubljati, ko jo je ustavil s tablico. To bi se šele govorilo. Prej bi moral biti pripravljen. Me je pa poplačal le z opozorilom. Čudovit človek, odet v uniformo.

Opravljajo svoje delo. Preventiva. Da morda še koga ne zbijem.

 

Hvala jim. Hvala tudi tebi, dobri očak.