Kako videti, kar je očem skrito? (3P-29)

0
196

Goslarja sem srečal, bil je slep.

Pa mi reče, sinko svet je lep.

Začudeno odvrnem: Da je lep?

Sinko, to boš videl, ko boš slep!

(hrv.pesnik)

….

V sobici za mostovžem

stoje tri stare postelje.

Mož je star in malo spi,

s tretjim očesom skoz streho strmi.

Zato je vsa preluknjana,

rešeto Lune in dežja,

Sonce pod njo poletne dni

zlata piščeta vali.

To so ptice brez glasu.

Mož jih sliši, ker je gluh.

Zvečer skoz streho odlete.

Zvezde so lepše v deževnih nočeh. (Gregor Strniša)

 

 

Ko spoznaš pomanjkljivosti zunanjih, telesnih čutil in čutov, se z veseljem lotiš vaj za izboljšanje zunanjih in razvoj notranjih, duševnih in duhovnih. Notranjih čutil ne moreš razviti, če ne razviješ najprej zunanjih, kar sploh ni težko ob vseh zanimivostih in lepotah, s katerimi nas obsipava že narava, čudoviti ljudje so čisti višek.

 

Udobno se zleknem na fotelj. Počasi se umirim. Začutim dihanje. Sproščen sem. Zaprem oči. Občutim posamezne dele telesa, tako da se v mislih počasi sprehodim od glave do prstov na nogah in nazaj v središče glave. Minutko ali dve si predstavljam kolikor morem natančno z vsemi svojimi notranjimi čuti:

– kako ležim ob morju, na meni najljubši plaži in se grejem na vročem soncu,

– okus moje najljubše torte,

– kako recitiram na lastnem pogrebu,

– vonj vrtnice ali murke,

– kako sem prvič držal ravnovesje na kolesu in vse, kar sem občutil ob tej zmagi,

– kako v vlogi Giordana Bruna, preden me zažgejo na grmadi, objamem rablja, mu zaželim zdravja in vse dobro družini,

– barvit sončni zahod, ki sem ga nazadnje opazil in doživel …….

 

Kadar sem utrujen, si zamislim in podoživim, kako stojim pod tušem in uživam ob vsaki kapljici, ki mi polzi po telesu.

 

Pred kakšnim preizkusom, testom ali težjo nalogo obudim počutje iz preteklosti, ko sem dobil odlično oceno v šoli, ker sem bil poln samozavesti, vere v svoje sposobnosti osredotočanja in sprostitve, v sposobnost priklicati naučeno …

 

Kadar me misel ponese na vse prestradane mamice tega sveta, ki prav ta trenutek na tej naši majhni Zemljici poskušajo podojiti svoje lačne otročičke, jih stiskajo k sebi, brez mleka, z velikimi ljubečimi, predanimi očmi … Takrat zajokam in sem srečen, ker mi je hudo in ker se kljub oddaljenosti čutim povezanega z njimi

 

Povezanega z vztrajnostjo in neomajnim dostojanstvom vseh, ki so dali svoja življenja, da jaz živim skupno svobodo, ki umirajo od lakote, da imam jaz dovolj, ki trpijo namesto mene naše skupno trpljenje…

 

Povezanega z vsemi, ki so ostali brez knjig, učiteljev in šol, brez brati, pisati in še brez česa, ker je bilo to obilno dano meni, da lahko postajam Človek..…

 

Odgovornega vsem, ki niso prejeli starševske ljubezni, ker je bila dana meni,

da lahko hodim po bolj osvetljeni poti, kjer ločim, kaj sem in kam naj krenem, da bom zrasel v Višjega Človeka, ko bom delal prav in bom vsem, ki so bili prikrajšani zaradi mene, in vsemu človeštvu koristil…

 

Pogosto si brundam melodijo Kekčeve pesmi in sestavim bolj radostne energije v sebi:

 

»Kaj mi poje ptičica, ptičica sinička,

dobra volja je najbolja, to si piši za uho,

mile jere, kisle cmere, z nami vštric ne

pojdejo …«

 

in še 21 drugih.

Zjutraj začutim, da diham, opazim zrak, ki ga z vdihom hlastno posesam vase in se dotakne vsakega delčka mojega telesa, zavem se, da mi je dano nekaj veličastnega, najbolj dragocenega, zrak, kar tako, na lepe oči….

 

Pogledam se v ogledalu. Hmm. Kako mi iz še priprtih očk švigajo iskre, ki prižigajo dan. Spet sem se rodil. V dlani vidim vodo, ki je potrebna za življenje in je življenje! Začutim jo na licih, kapljice mi osvežijo telo. Oprhan, osvežen začutim, da sem znova priča čudežu, ki mu rečemo zavedanje Življenja…

 

Odskakljam kot zajček do štedilnika, žvižgam Kekčevo pesem, grejem vodo za kavico, mislim na ljudi okrog mene v vseh časih, hkrati se jih dotaknem, objemam …Grša so njihova vedenja, strašnejša njihova ravnanja bolj so potrebni moje ljubezni, kar hlastajo in vpijajo jo…

 

Se ti tudi vsako jutro pozorno pogledaš v ogledalo? Si tudi priča temu čudežu?

 

Si tisto v ogledalu res ti? Ali res izgledaš tako? Smo se sploh že kdaj videli takšne, kot smo? Če se opazujemo z desno polovico možganov, se vidimo drugače, zelo drugače, kot če se opazujemo z levo polovico. Poglejmo se z obema polovicama, poglejmo se z umom in s srcem.

 

Podarimo si v nov dan zavedanje sebe in življenja.

 

Naj vsaka zora pozlati to najbolj dragoceno darilo.