Posebnost je etno vas in ograjrno posestvo z divjimi in domačimi živalmi
Kaposvar je eno od madžarskih najlepših mest, polnem cvetja, vodnjakov in raznovrstnih prireditev tako športnih kot kulturnih. Pred kratkim je gostilo mednarodno druščino novinarjev tenisačev, med njimi tudi peterico Slovencev. A to ravninsko mesto med Dravo in Blatnim jezerom je ne le prijetno, marveč premore še nekaj znamenitosti kot je etno vas z originalnimi starimi lesenimi hišami, pokritimi s slamo, v katerih je prav tako staro pohištvo, orodje, črne kuhinje in vse, kar so ljudje v 19. stoletju potrebovali za življenje. V tem skansenu se ne manjka niti gosi in kokoši. Da ne omenjam čebeljih panjev in medu, saj ti ga ponujajo vsepovsod.
Slikar na oslu med secesijskimi stavbami
Kaposvar je nekoč bilo industrijsko mesto z vrsto tovarn, ki so propadle na nam znan način ali bile prodane tujcem. Ostalo jim je nekaj živilskih podjetij, med katerimi je tudi predelovalnica sladkorne pese, kar je nam odvzela. Zdaj stavijo na množične kulturne in športne prireditve. Na slednjih se ob večerih kadi z žara in diši po odličnih kotletih, klobasah, čevapih in pečeni papriki! Počutiš se kot da si doma, le Avsenikov ni slišati!
Mesto je razdeljeno na staro, lepo urejeno mestno jedro in novejši del, kjer kraljujejo veliki trgovski centri, odprti ves dan tako kot drugod po Evropski uniji. To je tako usodno, da trgovci v prvem delu odpirajo svoje lokale ob desetih in jih zapirajo ob petih popoldne. A to ne moti številnih sprehajalcev po glavni, široki vzorno tlakovani aveniji mesta, namenjeni pešcem, s prenovljenimi stavbami v secesijski arhitekturi, okrašeni s cvetjem in številnimi vodnjaki, ki prijetno hladijo v času poletne vročine. Tako je lepa in prijetna, da velja za najlepšo v državi, za kar je pobrala tudi tuja priznanja. Posebnost na tem prostoru so vsakovrstni bronasti kipi, posejani za vsakim vogalom tega dela Kaposvara. Grem stavit, da nikjer drugje ne boste našli spomenik oslu v naravni velikosti, vpreženem v majhno kočijo, s katero se je na začetku prejšnjega stoletja madžarski slavni slikar Rippel Ronai prevažal iz svoje predmestne vile v osrčje Kaposvara.
Romi z metlo, ljudje prijazni, a jeziki so jim španska vas
Zanimalo me je, ali so bronasti kipi in žlebovi tarča tatov, njavečkrat so to cigani, tako kot v Sloveniji in sem povprašala direktorico hotela, ki sem jo našla pri hotelski steni, kjer gojijo zelišča za kuharje. »To se pri nas ne dogaja, čeprav živi pri nas desetina Romov od 70 tisoč prebivalcev, saj morajo prinašalci kovin na odpadu povedati, kje so jih našli. Brezposelni, med katerimi je veliko ciganov, opravljajo javna dela, urejajo mestno cvetje in čistijo ulice, če so za to sposobni. Spoznate jih po zelenih jopičih«. Tako sem opazila kar nekaj romskih žensk in moških z metlo in črno vrečo v rokah. Pobirali so celo cigaretne ogorke!!! Čudno pa se mi je zdelo, da sem v petih dneh srečala enega samega kitarista s ciganskimi melodijami na ulici. Pa nobenega berača!
Etnovas z arhitekturo, nekoliko podobni naši
Ljudje so zelo prijazni, a le redki znajo angleško ali nemško. Zmeniš se s kretnjami ali pa te kar pospremijo do željenega kraja. Zabavno! Manj zabavno je, če si naročiš kavo in jo hočeš plačati z evri. Jok,odpade. Na avtobusu proti muzeju na prostem, sedem klometrov daleč pa sem imela le denarnico z evri. Vozniku sem ponujala deset evrov, a jih je zavrnil, potem pa mi je z roko pokazal, naj se kar vsedem, kar so s kimanjem odobravali sopotniki. Lepo. Vas Sezanna z vrsto imenitnih starinskih stavb z drvarnicami, svinjaki, zemljankami, vrtički z zelišči, kokošnjaki s kurami in gosmi mi je bila zaradi tega pripetljaja še bolj všeč. Ker ni bilo nobenega obiskovalca, je vas bila samo moja in to z dovoljenjem upravnice. Vsaka hiša je drugačna. Tako tudi notranja oprema, večina podobna naši tradicionalni opremi z raznovrstnim pohištvom pa tudi oblačili in posodo. Le črne kuhinje so drugačne s krušnimi pečmi na sredini prostora. Kalvinska cerkev, zgrajena 1780 leta z lesenim poslikanem stropom, podobnim kot v Plečnikovi cerkvi na barju, je po pravici med najlepšimi v tej deželi. Zraven so postavljeni spomeniki umrlim, večina kamnitih a tudi lesenih. Kar nekaj jih je nosilo letnico iz prve svetovne vojne, saj so se Madžari morali vojskovati tudi na Soški fronti.
Jelene lovijo na ograjenih pašnikih
Drugo presenečenje me je čakalo v Boszenfu, univerzitetnem centru za upravljanje z divjadjo. To je 1300 hektarov ograjenih pašnikov, deloma pogozdenih za 2000 živali. Največ je jelenov,saj jim je namenjeno kar 600 hektarov zemlje. Vmes so še divji prašiči, bizoni, srne. Ta del je namenjen lovu. Na 300 hektarih redijo avtohtone domače živali od konjev, prašičev, oslov do koz in ovc. Namenjene so preučevanju in razmnoževanju oziroma ohranjanju teh živalskih vrst. Posestvo je dokaj samozadostno, saj pridelujejo tudi koruzo in druga živila za domače živali. Nekaj živali porabijo tudi za prehrano, največ za goste in za zaposlene v lepo urejeni restavraciji. Jagenjčki, kozlički, poniji pa prosto tekajo naokoli okrog obiskovalcev in se pustijo čohati. To bi bilo všeč našemu nekdanjemu podpredsedniku vlade, ki je nekoč predlagal, da bi medvede spravili za ograde in…vemo kaj bi bilo!
Tekst in foto: Albina Podbevšek Adamič
Podpisi: 1.Glavna ulica v Kaposvaru je namenjena pešcem in tako lepo urejena, .da sodi med najlepše na Madžarskem.
2. Enkraten je skupek zvončkov na stolpu občinske stavbe, ki oznanjajo čas pet minut prej kot je ura v resnici. Zakaj? Zato, da uradniki ne zamujajo v službo.
3. Takšen je bil nekoč prevoz iz vasi po opravkih v mestu.
4. Hotelski kuharji imajo sveže začimbe kar na hotelskem dvorišču.
5. Tak prizor je na kapošvarski ulici le redek.
6. Drvarnica v etno vasi blizu mesta.
7. Niz originalnih tradicionalnih hiš iz 19. stoletja.
8. Divje živali si obiskovalci ogledajo na traktorju, domače pa se jim pustijo ujeti in božati.
9. Tradicionalne peči imajo sredi kuhinje.
10. Kalvinska cerkev je poslikana z dragocenimi slikami na lesenem stropu
11. Ko jeleni izgubljajo rogove jih delavci na posestvu poberejo in so potem naprodaj.
