Dunajska katedrala svetega Štefana, bolj znana po svojem nemškem imenu Stephansdom, je ena od najbolj prepoznavnih gotskih cerkva Srednje Evrope. Stoji v samem srcu avstrijske prestolnice in je ena od njenih največjih turističnih atrakcij. V arhitekturnem smislu predstavlja zelo zanimiv spoj romanskega in gotskega sloga. Stoji na mestu, kjer je bilo pred tem rimsko pokopališče, kar dokazuje, da je bila ta lokacija že v predkrščanskih časih pomembno duhovno središče.
Prva romanska cerkev na tem mestu je bila leta 1147 posvečena sv. Štefanu, obred pa so opravili v prisotnosti nemških plemičev, ki so se odpravljali na drugo križarsko vojno. Leta 1160 je bila dokončana. Med leti 1230 in 1245 so originalno romansko stavbo razširili – zahodni zid in romanska stolpa današnje cerkve sta iz tega obdobja. Leta 1258 je požar uničil večino cerkve, ki so jo nato na novo zgradili leta 1263.
Za gotski videz današnje katedrale je najbolj zaslužen habsburški vojvoda Rudolf IV., ki je leta 1359 položil temeljni kamen za njeno ponovno razširitev in povečavo. Južni stolp (tisti, ki je najvišji) je bil dokončan leta 1433, temelje za severnega pa so položili leta 1450, a ga niso nikoli dokončali, saj so se v 16. stoletju dela na katedrali ustavila.
Ob koncu druge svetovne vojne, ko se je bila nemška vojska prisiljena umakniti z Dunaja, je Josef Dietrich, vrhovni poveljnik nemških sil v mestu, ukazal, naj se iz maščevanja Stephansdom uniči s topovskim ognjem. Cerkev je bila rešena, ker je stotnik Gerhard Klinkicht, očitno ljubitelj dobre arhitekture, povelje preprosto ignoriral. Kljub temu je cerkev v zmedi ob koncu vojne utrpela nekaj škode.
Notranjost cerkve s kar osemnajstimi oltarji, šestimi kapelami in številnimi izklesanimi stebri je vsekakor umetniški presežek. Katedrala hrani tudi posmrtne ostanke mnogih pomembnih osebnosti, saj je bil v preteklosti pokop v notranjosti Stephansdoma znak prestiža. Danes se v cerkvi drenjajo horde turistov, ki pa kljub vsemu ne pokvarijo povsem posebne atmosfere, ki vlada v tem srednjeveškem svetišču. Kot je nekoč rekel znani avstrijski arhitekt, ima Stephansdom na obiskovalca enako močan učinek, kot ga ima na poslušalca Beethovnova Peta simfonija, le da dunajska katedrala za to ne potrebuje pol ure, temveč le nekaj trenutkov.
