Katja Rijavec: Sama na poti

0
167

Sama na poti

Odpira se mi pogled.

Pogled na staro mestno jedro.

V soju luči se mi odpira nov svet.

Neznan in negotov.

V andaluzijski prostor vstopam čisto sama.

Jaz ne poznam nikogar in nihče ne pozna mene.

Dotaknem se kamna: mrzel je in starodaven.

Prisluhnem reki Guadalquivir: tiho šumi v ozadju.

Vdihnem svež pomladanski zrak: kako diši po azaharju[1]!

 

Po tem, ko v istem dnevu prečkam tri različna letališča oborožena z dvema kovčkoma in nahrbtnikom ter kupim enosmerno vozovnico za vlak, ki me popelje do želenega mesta, se znajdem sredi obljudene železniške postaje in obstanem kot vkopana. Dolga pot, na kateri mi ne uspe niti za trenutek zatisniti očesa, mi pod oči vtisne temne kolobarje. Zdaj, ko sem že skoraj na cilju, ne čutim več prijetnega vznemirjenja, adrenalin popušča in začne se me polaščati težka utrujenost, ki se prepleta z občutkom tesnobe. Misli mi švigajo kot nore: da bi jih umirila, si vsako izmed njih začnem predstavljati kot droben cvetek na regratovi lučki in jih odpihnem … Mimoidoči potniki se zadevajo obme in ob mojo nič kaj skromno prtljago, ki zaseda dragocen prehodni prostor, zato se mehanično usmerim proti prvi prosti klopci, ki jo zagledam, da bi se za trenutek spočila in zbrala misli, saj ne vem, kako naj sploh nadaljujem … Težka in temna senca leže na moje veke.

Trušč na železniški postaji, ki je podobna človeškemu mravljišču, me predrami iz kratkega spanca. Pogledam na uro. Čeprav sem odplavala le za nekaj minut, sem si nabrala dovolj moči, da se odvlečem do zadnjega prevoznega sredstva, ki ga bom uporabila na tej poti: svetlo zeleni mestni avtobusi ustavljajo na nasprotni strani ceste. Za pravo številko povprašam kar gospo srednjih let. Prijazno me opozori, da bom morala del poti prehoditi, saj staro mestno jedro ni prevozno: namenjeno je izključno pešcem.

Tej poti ni konca, tiho preklinjam, ko s težavo potiskam svoja kovčka pred sabo, spet drugič pa ju vprežena kot mula vlečem za sabo. Tlakovana ulica ovira moje poskuse, da bi sebe in kovčka, manjšega modrega s štirimi kolesi ter večjega rdečega z le dvema zmajanima kolescema, čim prej spravila pod streho. Kot da ne bi bilo dovolj, se znajdem v čudnem labirintu ozkih ulic. Bele hišice s pisanimi polkni se sramežljivo stiskajo druga ob drugo. Na belem ometu izstopajo prav tako živobarvni lončki z rožami, ki so preusmerili mojo pozornost in še bolj zmedli moj že tako zelo omejen občutek za orientacijo. Tako se še lep čas vrtim v krogu: tavam iz ulice v ulico, včasih odkrijem manjše trge, ki povezujejo več uličic ter nemalokrat zaidem v kakšno slepo ulico, ki nima izhoda. Znova in znova se vračam na začetno točko, vse dokler ne najdem pravega naslova v eni izmed prečnih ulic, v neposredni bližini mezquite[2], in le izstopim iz tega začaranega kroga.

Šele ko se udobno namestim v turistični nastanitvi, začutim veliko luknjo v želodcu. Med potovanji kar pozabim na hrano. Mimoidoče kraje srkam vase in zbiram vtise, ki pridobijo vrednost, ko postanejo le oddaljeni, a še vedno zelo živi spomini. Odrešena velikega tovora, ki je zelo upočasnil moje premikanje, se po nasvetu lokalne gostiteljice, lastnice mladinskega hotela, odpravim v najbližji bar: če sem čisto iskrena, skoraj stečem. Naslonim sem se na masivna vrata in vstopim: vame butne dinamičen flamenko, ki odzvanja iz radijskega sprejemnika, katerega glasnost je navita do konca. Preseneti me, da je med lokalnim prebivalstvom priljubljen lokal popolnoma prazen: natakar, ki sameva pri točilnem pultu, z dlanmi razigrano udarja po ritmu priljubljene glasbe. Nemudoma se začne veselo sukati okoli mene, saj mi na čelu piše, da sem tujka. Pod nos mi pomoli vinsko karto, ki jo začnem skrbno proučevati. Ko pa v svoji sicer tekoči španščini s trdim slovanskim naglasom zahtevam tudi kaj za pod zob, se mi le porogljivo nasmehne in mi razložil, da kuhar še ni prišel v službo: prezgodaj je za večerjo! V opravičilo mi vljudno ponudi nekaj hladnih prigrizkov, odličnih oliv, ki pa samo pospešijo moj apetit. Ura je sedem.

Kuharja čakam in dočakam ob polnem kozarcu rioje, ki mi ga José, natakar in zgovorni sogovornik, vztrajno polni: čas mi krajša s prigodami iz vsakdanjega življenja. In čeprav je vzdušje toplo in prostor prežema vonj sveže pripravljene hrane, hrepenim po svežem zraku, ki ni ne pretopel ne premrzel, ampak prijetno spomladanski. Ko na Iberskem polotoku nastopi ura večerje, jaz s prešernim nasmeškom in polnim želodcem že zapuščam lokal, ki se je začel šele dobro polniti. Sladkoben vonj po cvetju pomarančevcev, ki se v vojaškem redu vijejo skozi mesto, name deluje blagodejno ter me napolni z optimizmom. Skoraj sanjava okušam nočni utrip mesta, se zaustavljam ob zvokih španske kitare in se v velikem loku izogibam cigankam z otroki v naročju, ki  prosijo miloščino, vse dokler ne prispem do rimskega mostu: starega mestnega vhoda v mesto. Pa je res daljna ta Córdoba, si mislim in si tiho recitiram Lorcove verze:

Córdoba. Lejana y sola.

Jaca negra, luna grande,

y aceitunas en mi alforja.

Aunque sepa los caminos

yo nunca llegaré a Córdoba.

 

Počasi in previdno stopam po tlakovcih, da bi začutila mogočni most v vsej njegovi veličini, in si še naprej tiho mrmram pesem. Na drugem bregu se približam reki. V tem času ni ne veliko ne malo dežja, zato je njen tok zmeren: ko bo rečna struga skoraj suha, se bo premikala počasi, lenobno in skoraj otožno, včasih bo postala in si odpočila na naporni poti, da bo lahko ob obilnem deževju znova pogumno drla naprej. Vedno bo tekla v isto smer. Dvignem pogled: most stoji trdno in odločno vsem letnim časom navkljub ter povezuje levi in desni breg. Preštejem oboke. Mogočni reflektorji svetel kamen obarvajo zlato rumeno, tudi rečna gladina se lesketa v soju luči in prav tako osvetljeno mesto se dviga v ozadju in žari … Obstanem prav tam, na drugi strani, kot da bi tudi sama vstopala v Córdobo po starodavni poti. In čeprav sem prej v mislih premlevala pesem, ki govori o smrti, zdaj razmišljam o življenju. Hodim v neznano. Poti ni: vsak si jo vtira sam, pa čeprav mora iti daleč. Nato se izgubim v svojih občutkih.

[1] Bel aromatičen cvet pomarančevca, limonovca ali citronovca.

[2] Mošeje.