Kinodvor; Življenje kurtizane Oharu
Cikel japonskega filma: Kendži Mizoguči
Režiser: Kenji Mizoguchi
Scenarij: Sajaku Ohara
Nagrada na beneškem festivalu leta 1952
Film je posnet po romanu iz 17. stol., pripoveduje o dvorni dami, ki jo kratka, prepovedana afera z mladim samurajem pahne v propad. Prvoosebna pripovedovalka razkriva svoje življenje, polno telesnih pregreh.
»Mizoguchi se je oprl na protagonistko romana, a upodobil povsem drugačno osebo – idealno, sveto žensko; takšno, ki je nase prevzela vse grehe moških; njihovo podlost, šibkost in grdoto; žensko, ki je s svojo bedo v moških vzbujala sram; svetnico. Če po ogledu filma preberemo izvirni roman, imamo zato občutek, kot bi šlo za parodijo, napisano 266 let pred nastankom Mizoguchijevega filma. Življenje kurtizane Oharu je eden največjih filmov, ki so jih posneli Kenji Mizoguchi, Yoshikata Yoda in Kinuyo Tanaka. To je tudi eden najboljših filmov v zgodovini japonske kinematografije.«
»Eno desetih najboljših del v zgodovini filma.«
– Derek Malcolm
Zgodba govori o Oharu, ki se spominja svojega nesrečnega življenja. Sama. Mimo nje hodijo ženske, ki podpirajo svoje pijane može, ampak niso tako zelo same, kot je ona. Vse se začne z njenim razmerjem s pažem. Zaradi stanovske razlike njenega ljubimca usmrtijo, njeno družino pa preženejo z dvora. Oharu poskuša narediti samomor, a ji spodleti. Oče jo proda premožnemu gospodu Macudajru, ki si želi sina. Čeprav svojemu možu uresniči željo, pa jo domov pošlje z majhnim plačilom. Njen oče je besen, ker je za hčerine usluge pričakoval več, jo spet spodi, tokrat h kurtizanam, a to službo Oharu kmalu izgubi. Zaposli se pri ženski, ki pred možem skriva svojo plešavost. Plešasta gospodarica na Oharu postane ljubosumna, zato ji odreže lase, Oharu pa se upre in razkrije njeno skrivnost. Spet jo odpustijo. Nato se poroči z izdelovalcem pahljač, ki kmalu po poroki umre nasilne smrti. Oharu se odloči postati nuna, a jo po posilstvu izženejo iz svetišča. Tako zopet začne prodajati svoje telo. Postopoma se vživi v vlogo nune in postopa po svetu brez pripadnosti.
Otožna zgodba o padcu ženske na družbeno dno in na dno človeškega.
»Noben moški režiser ni razumel in spoštoval žensk tako kot Mizoguchi, ki je v filmu Življenje kurtizane Oharu ženskost opisal kot večno stanje duhovnega nemira. Ob koncu filma jočemo za Oharu, saj upamo, da bo v smrti našla tisto, kar je iskala v življenju.«
