Ogledala sem si zadnjo ponovitev večmedijske plesne predstave Klic Gozda ali Poljub tvoje matere, koreografinje Vesne Eče Dvornik. Slovenka, ki že več desetletij živi v Parizu, se je v domovini nazadnje predstavila leta 2009 s solo projektom "Alpe!Alpe!". V tokratni predstavi poleg nje nastopata še plesalki mlajše generacije – Urša Rupnik in Mojca Majcen, na ozadju pa smo spremljali tudi video Toneta Stojka. Ečin plesni jezik v tej predstavi vključuje repeticije kratkih gibalnih vzorcev, polnih simbolike in gestikulacije ter interakcije plesalk z raznimi predmeti. Tako imamo priložnost videti, kako mlajši plesalki po sebi na videz brez strahu stresata kupe žebljev, kako s kuhinjsko žlico simbolično zajemata iz tal ter iz svojega telesa in kako ena od njiju raztrga štruco kruha na majhne koščke ter se po njih podrgne z mednožjem. Izzivalnost teh akcij v kombinaciji s arhaičnostjo plesnega sloga, pretiranim ponavljanjem in skoraj žaljivo pretirano reprezentativnostjo giba, ne prinese prave estetske zadostitve. K slabem vtisu še bolj pripomore fatalistični pogled na življenje, kjer je ženska razumljena kot stroj za zadovoljevanje moških in rojevanje, hkrati pa ne stori ničesar, da bi svoj položaj izboljšala. To ni umetnost, ki bi nas duhovno dvignila, ampak je KVEČJEMU umetnost tarnanja. Ena redkih svetlih točk te predstave pa sta mladi plesalki, ki sta svoje delo opravili povsem na nivoju. Posebej mi je bila všeč interpretacija Urše Rupnik, ki me je prepričala s svojo čisto prezenco ter mehkim, vendar čvrstim gibom.
Dogodkovnik Klic Gozda ali Poljub tvoje matere