Pogledala sem na seznam knjig za domače branje, ki je bil z lepilnim trakom prilepljen na omaro v učilnici za slovenščino.
»Kazan, volčji pes«. Hm, za to knjigo sem že slišala, ja, videla sem jo v knjižnici, vendar je nisem nikoli prebrala, pa čeprav bi lahko poizkusila. Hočem reči, da imam za to precej razlogov: rada imam živali, moji najljubši sta volk in pes, všeč so mi napete in pustolovske knjige. In prebrala sem jo.
Kazan je bil vprežni pol pes, pol volk, zato so ga izkoriščali in se ga hkrati bali. Lovce in raziskovalce je spremljal na odpravah in nenehnega mučenja, nasilja in verige, ki mu je odvzemala svobodo, ni več hotel trpeti. Zbežal je v gozd in premagal alfa samca nekega volčjega krdela. Z volčico Sivko iz tega krdela sta začela samotno življenje. Ko je Sivki ris ubil vse razen enega od mladičev in jo oslepil v boju, je postala odvisna od Kazana. Slepota ji je izboljšala voh in sluh in kmalu je s Kazanom lahko lovila plen. Spoznala sta moč bobrov, vidre, morilne kuge, uničujočega ognja, mraza, lakote in življenja v ujetništvu ljudi. Vzgojila sta Barija, edinega preživelega mladiča, ki je kmalu odšel v svet. Na koncu sta se zopet naselila na Sončni pečini, pečini, kjer je Sivka skotila mladiče in kjer se je odvijalo smrtonosno srečanje z risom. Začela sta novo, skupno življenje.
Premišljevala sem …
Morda pa življenje živali le ni tako preprosto, kot si mislimo. Ne hodijo v šolo, v redu. Vendar morajo poskrbeti zase, za preživetje, se boriti s sovražniki, ne morejo v trgovino ali restavracijo na kosilo. Če ne ulovijo ničesar, so lačne. Ne odločajo se, temveč morajo poskrbeti za zarod, ga nahraniti in vzgojiti, da bo preživel.
Pri vsem tem pa smo se morali sem vmešati tudi ljudje in jim s krčenjem domovanj, onesnaževanjem in drugimi nevšečnostmi še daljšati seznam skrbi. Gotovo je težko, a mogoče ljudje ne bi smeli posegati v naravo, pustiti bi morali, da vse teče kot mora. A le kako, če smo najpametnejši, najbolj razviti in nam »te nerazvite živali« ne sežejo niti do gležnjev? To je le ena izmed nepremišljenih človeških teorij, ki jih je treba zavreči. Res, imamo računalnike, robote, ki delajo namesto nas, avtomobile, ki jih nekateri resnično potrebujejo, sodobno medicino (končno nekaj dobrega!). Živali tega nimajo, pa mislim, da jim nič ne manjka. Poglejte, Kazana in Sivko, v najhujših razmerah sta ostala skupaj. Pomoč, navezanost, prijateljstvo, žalost ob izgubi mladičev, vztrajnost v boju proti gozdnemu požaru, Kazanova ljubezen do nekaterih ljudi, pa čeprav so ga drugi razočarali in ponižali.
Pa naj še kdo reče, da živali nimajo čustev! Kar naj kdo reče, da smo ljudje pametnejši! Mislim, da bi končno lahko z vso svojo pametjo ugotovili, da nam kakšen zgled iz njihovega življenja ne bi škodil!
Avtorica: Hana Černivec, 7. b razred
Mentorica: Ema Sevšek, prof. slovenščine
Šola: JVIZ OŠ Dobrepolje
Videm 80
1312 Videm – Dobrepolje
