Eleganca ježa
Muriel Barbery
Prevod: Metka Zorec in Varja Balžalorsky
Mladinska knjiga, zbirka Roman, 2010, t. v., 364 str., 24,94 E
Že dolgo me ni kak roman tako v celoti prevzel, kot me je delo očarljive (videla na lastne oči, ko je bila marca v Ljubljani) francoske pisateljice Muriel Barbery Eleganca ježa. Knjigo sem pozorno brala počasi, si podčrtovala in izpisovala in ko sem jo po dveh nočeh odložila, sem bila žalostna, da se je končal ta izjemen bralski užitek. In sem vajo ponovila še enkrat čez dober mesec dni in očaranost ni bila nič manjša. Kaj je v tem romanu, da nas je na milijone bralcev v že štiridesetih deželah, ki ga tako predano beremo, ga poklanjamo ljubim ljudem, se o njem pogovarjamo? Kaj je tako magično privlačnega v dnevniški zgodbi dveh ženskih likov – Renée, 54-letni hišnici elitnega stanovanjskega bloka v prestižni pariški četrti, ki je kot kakšen jež, na videz grda in groba, v svoji sredici mehka, vrhunsko izobražena in estetsko občutljiva, in Palomi, 12-letni inteligentni prebivalki te malomeščanske, plehke, videzu in mnenju visoke družbe pokorne srenje, ki se odloči, da bo temu nevrednemu življenju brez smisla na 13. rojstni dan storila konec – in enem izjemnem moškem aristokratskega japonskega duha, kaj očara s tako silovitostjo, da knjige ni mogoče izpustiti, pozabiti?
Razlogov za slastno použivanje Elegance ježa je več. Ključni se mi zdi ta, da se pri branju občuti, kako je avtorica svoj roman pisala z velikim užitkom. Ne ker bi ga morala napisati po pogodbi s prestižno založniško hišo Gallimard ali zaradi preživetja, temveč ga je pisala počasi in z »andohtjo« preprosto zato, ker ji je bilo pri tem fino. Pisala je iz sebe, iz tega, kar ona je, kar ona ve in zna, kar sama občuduje, nepretenciozno. Muriel je šarmantna Parižanka in mnogi bralci pravijo, da je spisala tipično francoski roman. Ah, kako mi diši Pariz in kako rada imam francoski šik … Muriel je profesorica filozofije, izobraževana na elitni šoli, kot njena junakinja Paloma. In tudi jaz sem bila zakopana v filozofijo desetletje, študirala Husserla, Heideggerja, Kanta, zato sem z veseljem prebirala filozofske pasaže strastne bralke Renée. Muriel ima rada jezik, njegove različne lege, celo slovnico in prav isto občuduje njena bistra deklica (»Ubogi na duhu tisti, ki ne poznajo zanosa in lepote jezika,« zapiše v dnevnik Paloma, ki s tudi meni dragim Jakobsonom trdi, da slovnica omogoči dostop do strukture in lepote jezika) in draga ji hišnica (ki v svoj dnevnik napiše: «Jezik je bogastvo človeka in njegova uporaba – storitev družbene skupnosti – je sveto delo.«). Muriel občuduje umetnost (poleg literature slikarstvo, glasbo, film) in prav tako vsi trije njeni junaki (Renée: »Umetnost je življenje, vendar v drugem ritmu.«). Muriel ima rada lepoto, morda ji je najbližja tista iz božanskih japonskih zen vrtov, tudi njena hišnica obožuje skladnost, zato jo presune pogled na sliko tihožitja, katerega ekspertna poznavalka je, doživi estetsko omedlevico na čaju pri gospodu Kakuri (»Velike umetnine so vidne oblike, ki v nas zbudijo gotovost o brezčasni skladnosti.«). Muriel zdaj živi v Kjotu in hišnica, varno skrita pred pogledi stanovalcev, si ogleduje že deseti Ozujev film v mesecu, ker jo lahko samo ta genij reši pred biološko usodo, ter zabeleži: »Kamelija na mahu templja, vijolična barva kjotski vrhov, skodelica iz modrega porcelana – nenaden razcvet čiste lepote v osrčju minljivih strasti, ni to tisto, k čemur vsi stremimo? In tisto, česar v zahodni civilizaciji ne znamo doseči? Opazovanje večnosti v samem gibanju življenja.«
Vem, zakaj sem imela solzne oči ob branju Elegance ježa. Zaradi obilja lepote, ki mi jo je naslikala Muriel Barbery. Zaradi te njene presunljive ode umetnosti, ki z inteligentno in duhovito aristokratsko pisavo preseže duh minljivosti. In zaradi spoznanja, ki ga doživi Renée tik pred smrtjo: »Srečala sem drugega in bila pripravljena ljubiti.« Ja, Eleganca ježa je pravzaprav ljubezenski roman. Muriel je hotela biti zdravnica in zdaj s pisanjem opravlja enak poklic — zdravi ljudi. Da smo sposobni spregledati videz in uzreti »tisto nevidno, kar gledamo«. Zares videti.
