V roke mi je prišla knjiga Josipa Vandota: Kekec nad samotnim breznom, ki je izšla pri Beletrini (Zvezdna Beletrina). Za ilustracije je poskrbel Miha Erič.
Z veseljem sem se podala na to čudovito literarno potovanje. Prav tako moja hčerka.
»Kekec nad samotnim breznom je tretja in zadnja v seriji Vandotovih planinskih pripovedi z junakom Kekcem. Podnaslovil jih je izrecno z oznako »planinska pripovedka«.
Zadnjo je posvetil »hčerki Jelici za novoletno darilce«. Po njej je sicer že pisal dolge mladinske planinske pripovedi, vendar že z drugim junakom. Tam je glavna oseba Kocelj, podbna Kekcu, le malo starejši in malo manj bister je. Kekec nad samotnim breznom je izšel podobno kot njegova predhodnika Kekec na hudi poti ( 1918) in Kekec na volčji sledi (1922) v 12 zaporednim mesečnih nadaljevanjih v mladinski reviji Zvonček, vsako od 12 poglavij v svojem nadaljevanju…, je zapisal Miran Hladnik, avtor spremne besede.
Ojooj! Ali si upaš pomisliti, da se visoko v hribih boriš z ogromnim orlom, da te ugrabi strašen mož in se, tako kot Kekec, večkrat srečaš s strahom in smrtjo na štiri oči?
Le kdo je Kekec, da mu srce ne pade v hlače?
Besedilo, ki me vedno znova pritegne, obogatijo še ilustracije mladega avtorja Miha Eriča.
»V ilustracijah Mihe Eriča se zdi, kot da je veselje poskočnice utihnilo in v ospredje stopilo dramatično vzdušje groze in strahu. Ilustrator ima priviligiran položaj razlagalca, vizualnega interpreteta besedila, s sliko, ilustracijo, na način, ki prevladuje v današnji popularni kulturi. Tukaj nam ilustrator namesto idiličnega pogleda po vršacih, sončni pokrajini, poskočnosti, prijaznih ljudeh pričara neki drug svet, svet tesnobnih globeli, temnih gozdov, gluhih noči, skratka, vpelje nas v skrivnost in krutost narave same ( tudi človeške), je zapisal Damijan Stepančič v poglavju O ilustratorju in ilustracijah.
Prijetno bralno potovanje, drage bralke, dragi bralci, primerno kot nalašč tudi za poletni čas.
