Pišem po knjižnem sejmu, vesela, da je mimo.
Male založnike, nas, ki tiskamo po eno ali dve knjigi na leto, organizatorji namestijo v klet Cankarjevega doma in se nas večina ljudi izogne, tako da smo bili precej nezadovoljni. Med novimi založniki v naši "majhni" skupini je bila Eva Grafenauer. Ustanovila je založbo Grafenauer in začela je s ponatisi knjig svojega očeta, Nika Grafenauerja, ki letos slavi sedemdeseti rojstni dan … (moj najboljši in najfacinantnejši prijatelj!), še posebej pa mi je všeč njena revija Pedenjped, revija za najmlajše, za katero je dobila sponzorje in jo zato lahko pošilja vsem vrtcem in šolam brezplačno. V njej objavljajo najuglednejši pisatelji, ki pišejo za otroke, in tudi najboljši ilustratorji.
Knjižni sejem me je razveselil zaradi nagrade za najboljšo umetniško knjigo. Dobila sta jo Niko Grafenauer in Alenka Sottler za knjigo Prividi. Pesmi in slike se dopolnjujejo, da človeku jemlje sapo. Vsebinsko knjiga prehaja iz resne tematike za odrasle v razmišljujoče vizualne in besedne uganke za otroke. Knjiga je izšla v samo 1000 izvodih, ki so vsi podpisani in oštevilčeni.
Zelo sem vesela, da je bila na sejmu spet, mislim da že četrto leto – tako kot jaz, naša ljuba Emilija! Emilija Pavlič je gospodinja v najžlahtnejšem pomenu besede. Svoja dva otroka je spravila h kruhu, zdaj pa je začela osveščati starše, šolnike in otroke o tem, kako dobro je zdravo jesti in kako prav pride, če si znaš sam skuhati. Prizadeva si za to, da bi otroci znali poskrbeti zase, ko pridejo iz šole v prazna stanovanja, saj so starši odsotni cele dneve. Izdala je že več knjig, vse sama, z njimi pa neutrudno hodi od šole do šole, od sejma do sejma in širi svojo modrost. Ta ženska je kresilni kamen – v kar se zadane, vse zažari! In kako prisrčna je do nas, kolegov razstavljavcev. Prinese nam drobcena jabolčka s svojega primorskega drevesa, domače limone in nektarine, zdrobljeno koruzo za mineštro in grobo morsko sol.
Tiskati v majhnih nakladah je nekaj časa veljalo za slabšalno. V času komunizma so tiskali knjige klasikov v 8000 izvodih in jih ponatiskovali po 5-krat, seveda, prodajali so jih "sindikalno", takorekoč "pod mus", zdaj pa najboljši romani izhajajo v nakladah po 1000 izvodov, pesniške zbirke pa v največ 300, mogoče 500 izvodih – razen pesmi Mile Kačič, ki so bile že 4krat ponatisnjene, izhajajo pa v 1000 izvodih. Najbrž se podobno grandiozno tiska tudi Tone Pavček, ker si je ustvaril imidž zgovornega zanesenjaškega slovansko navdušenega pesnika. Drugi pa se kažemo po kapljicah. Jaz sem svojo zadnjo zbirko tiskala pred štirimi leti v 500 izvodih, 100 jih še imam, kar sploh ni slabo. Lani in letos pa sem naredila posebne knjige samo za sejem. Besede in slike sem tiskala v 25 izvodih, Kakor da bi snežilo v 30 (napovedala sem jih 50, ker NUK ne daje več cip-podatkov za manjše naklade! – torej ne bojo več zbirali bibliofilskih, takorekoč unikatnih knjig), zbirko esejev, ki sem jih v zadnjem letu in pol napisala za revijo Ampak, Novejše sprotnosti, pa sem natisnila v 30 izvodih.
Tako se počutim manjša uničevalka drevja. Knjige naj si ljudje podajajo, naj eno prebere več kot en bralec! Ne ponujam pa jih knjižnicam, ker vem, da imajo vse problem s prostorom. Poleg NUK-a, ki dobi 4 izvode avtomatično in zastonj, so te knjige samo v knjižnici v Mariboru. Na sejem je prišla knjižničarka in jih takoj naročila.
Naj se pobaham vsaj s tem!
Še z nečim se bom pobahala, če že imam priložnost. Prevedla sem knjigo Urške Lunder Odprto srce v angleščino, da jo bo imela za skripta za svoje študente v Ameriki. O knjigi sem že govorila, napisala sem tudi oceno knjige za revijo Ampak, a ta bo izšla šele v naslednji številki. To je moj prispevek za slovensko paliativo! Zanimivo, kakšen odpor imajo ljudje do te teme! Bojijo se brati, bojijo se kupiti knjigo, ko pa spregovorim z zdravniki (ravno zdaj takorekoč živim v čakalnicah, saj še vedno šepam s svojim kolenom – od avgusta!), pa se naredijo, kakor da jih stvar ne zanima. Nekaj omalovaževalnega čutim v njihovih reakcijah. Kakor da oni ne bojo umrli in kakor da njihovi pacienti ne umirajo! Seveda, oni paciente odrinejo, ko prestopijo prag zdravljenja v umiranje, predajo jih domovom za ostarele ali vrnejo svojcem. Spomnim se nečesa, kar sem pogosto slišala: "Samo odprli so ga, zašili in peljali nazaj." Zdaj, ko sem videla umirati svojega moža, svojo mamo, ko spremljam očeta ravno to zimo, ko se muči s kostnim rakom, zdaj take zdravnike sprašujem: "Zakaj pa je treba odpreti in pogledati, kar je očitno, če samo prisluhnejo ritmu dihanja, izmerijo pulz, prisluhnejo strahovom, opazujejo izčrpanost, nespečnost, zaprtje, zatikanje hrane v grlu, slabost … kaj pa je v človeku takega, kar vas tako zanima? Ali vas ne zanima njihov trpeči izraz, njihovo hrepenenje po razrešitvi?" Moja mama je imela vse te znake mesece pred smrtjo, pa nisem vedela vsega, kar vem zdaj. Tri dni pred smrtjo so jo peljali v drugo bolnišnico, da bi ji vstavili nekaj v grlo, da bi lahko požirala tekočino! Nisem šla z njo. Nisem si mislila, da morda ni nujno. pripovedovala mi je, kako ji je bilo slabo v rešilnem avtomobilu, kako je potem čakala na vozičku, kako je potem zdravnik tam rekel, da nima kaj operirati in so jo pripeljali nazaj. To ni bilo potrebno. Metastaze so ugotovili že prej, lahko bi presodili, da ji ni pomoči. Kako naj bom jaz proti takemu transportu, če se ne zavedam, da so znaki, ki jih je mama imela, zelo normalni in pogosti? Če pomislim, sem te znake opažala že pol leta. Drugače bi se pogovarjala z njo, ne bi omalovaževala njenega strahu, ne bi je silila jesti. Počesala bi jo.
Na srečo je bila mama na Golniku. Tam dela Urška Lunder, vključena je v ekipo drugih zdravnikov in mami je takoj predpisala protibolečinske blazinice oziroma stekleničke. Res je, ne vem vsega, seveda ne, a zdaj vem več. Lahko sem svetovala očetovi ženi, naj prosi za obisk patronažne sestre. Do zdaj so očeta, ki ima raka na kosteh, morali voziti iz Šenčurja v Ljubljano na odvzem krvi! To lahko naredi patronažna sestra na domu, če je že res potrebno!
Imam pa zgodbo o muci. Poanta je, da sem popustila v škodo očeta, a povedala jo bom, ker bo morda katera druga žena bolj popustljiva, kot je žena mojega očeta. Moj oče ima rad sivo belo kosmato prisrčno mucico. Ko je še hodil okrog hiše, mu je bila vedno za petami. V hišo pa ni smela, češ da je umazana, ker lovi miši in vse to. No, ko je oče prenehal hoditi po vrtu, sta muca in on začela pogrešati drug drugega. Žena pa ne pusti muci v hišo. Preganja jo. Če muci uspe priti v sobo, skoči k očetu. Vidim, kako njegove krhki prsti šarijo po njeni dlaki. Vidim, kako se mu obraz sprosti.
Razumem to žensko. Tudi moja mama ni marala mačk. V starih časih, jaz se jih še dobro spominjam, in na podeželju so bile živali zunaj, pes je bil priklenjen, če je v vežo zašla kakšna kokoš, so nagnali vik in krik z vsemi metlami, a ponoči je vse ropotalo in škrabljalo, imeli so polhe, miši, podgane, to se jim je zdelo čisto normalno. V izbe so hodili v coklah, naravnost iz hleva. In krave so bile (in so še!!!!) privezane h koritu (k jaslim) tako, da je bila veriga tako kratka, da niso mogle počepniti. Še to vidim tako narejeno! Ni mi jasno, kako lahko žival stoji cel dan – niti ne vem, če jim dovolijo leči ponoči. Zakaj? Potem pa je kakšna s tako priraščenimi kravjeki na bedru, da jih je treba strgati s sirkovo krtačo … je strašno, strašno, hudo mi je, pa ničesar ne ukrenem.
A naj se vrnem k očetovi muci. V Angliji v bolnice prihajajo prostovoljci s svojimi mucami in psički, ki jih polagajo na postelje bolnikov, ki hrepenijo po božanju in crklanju. Ne le k otrokom, tudi k starejšim bolnikom. Tudi jaz si želim muco na trebuhu, ko bom težko dihala in ko v rokah ne bom imela toliko moči, da bi lahko še koga objela. Mogoče bom še lahko kuštrala dlako potrpežljive muce. In umišljala si bom, da razveseljujem muco in bo v tem smisel mojega življenja. Umišljala si bom, da moram živeti, ker bi bila muca preveč osamljena, če me ne bo.
Tudi Urška Lunder piše o nekem kužku, ki z lastnikom prihaja v hospic v San Diegu, kjer Urška tudi dela in predava – ne le tukaj. Kuža je menda že zelo star, tako slaboten, da se zasmili celo slabotnim pacientom. Ko vidijo, da je kuža v slabšem stanju kot oni, ki sicer že umirajo, jih prelije sočutje in sreča, ker kužu lajšajo starost. Za trenutek pozabijo na svoje gorje. To je neprecenljivo. To je živa protibolečinska osrečujoča injekcija!
No, na mizi imam napisan tale stavek, ki ga je izrekel Ives Saint Lauren, legendarni modni oblikovalec: "Najlepša obleka so roke, ki te objamejo. Moje obleke so narejene za ženske, ki nimajo te sreče, da bi doživele tak objem." Razmišljam, zakaj se mi je zdel ta stavek tako pomemben tisti hip, ko sem ga prebrala, da sem ga na hitro prevedla. Nimam rok, ki bi me objemale, a njegovih oblek si gotovo ne bom kupovala, pa če so še lepše. Rabila bi nekoga, ki bi mi jih kupoval, da bi me potem one objemale? Ne, ne pustim se. Gre za misel, gre za njegovo prostodušnost in dobronamernost. Objemam se v svoje kreacije, v puloverje, ki sem jih pletla sama, v obleke, ki sem jih kupovala v Londonu v trgovinah oblek iz druge roke, ki jih ljudje poklanjajo in prostovoljci prodajajo, ko zbirajo denar za raziskave raka, za zavržene živali, za zlorabljene otroke … Imam fantastično garderobo! A videti sem razcapana, staromodna – a – zagotavljam – nevidno in globoko zadovoljna.
Elton John je prav te dni poklonil svoj klavir britanski dobrodelni organizaciji "Children in need" – otroci, ki nimajo vsega. Vsako nedeljo ima na radiu BBC 2 Terry Wogan, legendarni radijski napovedovalec in voditelj klepetalnih oddaj, dvourno oddajo, posneto v živo v velikem gledališču, kjer gosti pevce in glasbenike in igralce, ki prihajajo zato, da "zabavajo" ljudi v dvorani in po radiu, ljudje pa v zameno pošiljajo čeke za organizacijo. Podobno kot naš Mario. Poslušam po internetu. Na angleškem računu imam vložen mesečni bančni nalog v dobro organizaciji Cancer Research. V spomin na Veseljka. Prispevam malo, a brez malega ni velikega.
Elton John je dal samo enega od svojih klavirjev. Končno je spoznal, da lahko samo na enega naenkrat igra. Terry pa je klavir že dal na dražbo. Rada bi spoznala milijonarja, ki ga bo kupil! To bo gotovo tajkun s srcem. Proti takim nimam nič, gabijo se mi samo taki, ki jim roke delajo samo, ko grabijo, ki nikoli niso razsipni v dobro drugih.
Pa drugič še kakšna malenkost, srečno Novo leto!
