Ko se otrok približuje starosti dveh let, prične staršem dokazovati, da zmore marsikaj sam. Vztraja, da mu omogočimo, da se nenehno uči, raziskuje, ustvarja …
Še pred kratkim je bil lahko neskončno srečen, ko so ga starši, vzgojitelji, stari starši oblačili, zdaj pa želi vse storiti sam. Če mu ne uspe, se tudi razjezi.
Vedno bolj tudi odklanja pomoč odraslih. Zelo diplomatski moramo biti, sicer se lahko zelo razburi.
Skupaj z željo po samostojnem opravljanju nalog pride težnja otroka po aktivnejšem sodelovanju v odločitvah, ki je v nasprotju z dosedanjim pasivnim sprejemanjem izbire staršev. To pa naredi življenje tudi bolj zanimivo …
Marsikateri otrok prične nenadoma odklanjati hrano, ki jo je še pred kratkim imel rad. Tudi spalne navade nemalokrat spremeni.
Starši na koncu vedno zmagajo. Toda robantenje je najslabši način za dosego tega cilja. Pomaga, če gledamo na uporniške poskuse otroka kot na izraz njegovega poguma in ne sovražnosti. Otroku mora biti zelo težko postaviti se zase, nasprotovati moči odraslega sveta, in ne glede na to, kako nadležna se nam zdijo nekatera njegova dejanja, so jasen znak oblikovanja značaja, ki počasi pelje otroka v popolno neodvisnost.
To je proces, ki traja vsaj dve desetletji, in prav izbirčnost dvoletnega otroka je prvo znamenje, da se dolgo potovanje zdaj začenja.
Kakšne izkušnje pa imate vi, drage bralke, dragi bralci?
Viri: Desmond Morris, Otrok, Tehniška založba Slovenije
