Zgodba je iz leta 1923. Moja prababica Marija, ki jo žal nisem poznal, je bila lepo, mlado dekle. Bila je ena izmed številnih otrok v družini, ki je živela skromno na manjši hribovski kmetiji. Spoznala je Janeza, mojega pradedka, iz sosednje vasi. Janez je bil premožen trgovec. Trgoval je z lesom in ogljem. Zaljubila se je vanj. Želja, da bi se rešila »preklete« revščine, zagotovo pa tudi ljubezen, je Marijo pripeljala do trenutka, da je dovolila, da je Janez izkoristil njeno dušo in telo. Bogati Janez je odšel, Marija pa je ostala strta, oropana ljubezni in v posmeh vsem okrog nje, ker je pod srcem nosila nezakonsko dete. Praded se ni zmenil zanjo. Rad je imel ženske in iskal premožne dame z veliko doto. Marijo je celo tako ponižal, da je ponujal denar prijateljem, da bi se poročili z njo. Tudi doma ji ni bilo prizanešeno. Jeseni je bila že v visoki nosečnosti. Grabili so listje za steljo za živino. Na glavi je morala znositi težke rjuhe do doma. Starejša sestra je v gozd prinesla malico za grabljice. Sestradani Mariji pa je namesto malice vrgla rožni venec in dejala: »To pa je tvoja malica, grešnica!«
Na to zgodbo, ki mi jo je mama pripovedovala o svoji babici, sem se spomnil, ko sem razmišljal, o čem naj pišem. Razlike med ljudmi so vedno bile. Eni so pač bogatejši od drugih. V času, ko je bila prababica mlada in še prej, so bile razlike resnično velike in strah me je, da ponovno prihajajo taki časi. Zagotovo ni lahko, ko se znajdeš v situaciji, da nimaš denarja za hrano, obleko, položnice. Še huje pa je, ko ob vseh teh težavah spoznaš, da si zavržen, ponižan, brez vrednosti. Ne zatiskamo si oči pred dejstvom, da je teh ljudi iz dneva v dan več. Prav zaradi tega je prav, da se zavedamo, da je vsak človek enkratno bitje z mnogimi sposobnostmi, z dušo in umom, in si ne zasluži, da v stiski ostane neopazen, pozabljen in celo zavržen.
Janez se je kasneje premislil. Bog ve zakaj? Vzel je Marijo za ženo, ko je bila njuna deklica stara leto in pol. Mama pravi, da je bila njena babica čudovita žena. Nesebično je pomagala ljudem v stiski. Od hiše ni šel rezijanski brusač, ne da bi se do sitega najedel, ne mož, ki je »flikal« lonce, ne tisti, ki je popravljal dežnike…
Njeno težko življenje in izkušnja kako je biti reven je bil zagotovo vzrok, da je dala vsakomur, ki jo je prosil. Bila je poročena z bogatim možem in imela je kaj dati. Znala je ceniti vsakogar, na vsakem človeku je našla kaj pozitivnega, izgleda, da tudi na Janezu, čeprav se ji je nekoč odpovedal.
Želim si, da bi tudi danes mladi ljudje znali prisluhniti pomoči potrebnim. Tudi če revščine sami nismo okusili, bi iz nas morala izginiti tista »brezbrižnost«, tisti »Kaj pa je meni mar, pomembno je, da je meni lepo«. Prav to, da mi ni vseeno za ljudi, ki nimajo, da lahko dam in bom vseeno imel dovolj, je »moto« članov Lions klubov. Tako si predstavljam in si želim, da bi bilo. Vesel sem, da se v ljudeh, oblečenih v lepe obleke in svilene kravate, skriva mehka in upam, iskrena duša, ki ima posluh in sliši ljudi v stiski.
Žal so časi taki, da je revežev in obupanih ljudi vedno več. Prav take organizacije in ljudje, ki so odprti do pomoči potrebnih ljudi, bodo še kako potrebni, da bodo ljudem vrnili zaupanje vase in vero, da je lepo in vredno živeti.
