"Nikoli si nisem predstavljala, da bo moje poslanstvo v tem, da bom komunikator z živalmi, čeprav sem že od nekdaj tesno povezana z naravo in živalmi. Po spletu naključij sem se udeležila tečaja sledenja. Ker sem odraščala v Južni Afriki, so mi bile sledi ameriških živali povsem neznane. Na tečaju so mi svetovali, naj si poskušam predstavljati, kakšna žival je pustila določeno sled, kaj mi pravi občutek.
Ko sem opazovala ptičjo sled, sem začutila, da jo je pustila ptica s poškodovanim krilom. To je bilo povsem intuitivno. Ko smo ptico našli, je v resnici imela zlomljeno levo krilo," začne svojo pripoved Anna. Ob teh nenavadnih izkušnjah je najprej mislila, da halucinira, da je to, kar je doživela, nemogoče. Toda nato je začela raziskovati in odkrila, da obstaja področje, imenovano komuniciranje z živalmi.
Številna staroselska ljudstva, ki še vedno živijo v stiku z naravo, nenehno komunicirajo z živalmi in z naravo, zahodnjaki pa smo od tega vedenja odtujeni. Anna je nato odšla na inštitut ASSISI (Mednarodni inštitut za živali) in se posvetila učenju komuniciranja. Kmalu zatem je opustila korporativno kariero in se povsem predala svoji največji strasti – delu z živalmi.
Nisem medij
"Komuniciranje z živalmi," razlaga Anna, "poteka na telepatski ravni, intuitivno, pri tem ne gre za nikakršno medijstvo ali kanaliziranje. Različne živali komunicirajo tako, zanje je to povsem naravno, ljudje pa se moramo tega spomniti." Vsak posameznik sporočila od živali dobiva drugače in tega načina ni mogoče izbrati. Gre le za to, v kateri obliki naša zavest razume intuitivna sporočila: denimo v obliki besed, podob, občutij …
"Če se tri osebe pogovarjajo s psom in ga vprašajo po najljubši igrači, lahko ena oseba odgovor vidi v obliki besed (‘zelena teniška žogica’), druga bo videla podobo žogice, tretja pa utegne zavohati slino na gumi in občutiti material. Ni enega samega, pravega načina, mnogi pa sporočila sprejemajo v različnih oblikah."
Anna to ponazori še z enim primerom: "Pogosto me lastniki živali prosijo za pomoč, kadar imajo veterinarji težave z diagnosticiranjem ljubljenčkove bolezni. Takrat žival vprašam, kako in kje čuti bolečino. Odgovor lahko dobim v obliki besed (ostra, močna bolečina), lahko pa jo začutim v ustreznem delu svojega telesa." Tako je nedavno pomagala tudi svoji mački, ki je zbolela.
Veterinar ji je predpisal zdravila, vendar se je Anni po petih dneh zazdelo, da se stanje slabša. Mačko je vprašala, ali ji zdravila pomagajo, ta pa ji je odgovorila, da se stanje izboljšuje, da ji zdravila pomagajo in da jih mora jemati še naprej, da pa je tako majhna, da jo je odmerek zdravila zelo utrudil. Anno je potolažila, da mora samo počivati in da bo počasi premagala bolezen.
Z živalmi se lahko pogovarja vsakdo
Anna razlaga, da pri tem ne gre za ničesar novega. Prav vsakdo se lahko pogovarja z živalmi, tega se moramo le spomniti. Seveda je najpomembneje, da umirimo um in utišamo možgane, da sploh lahko začnemo uporabljati intuicijo. "Najtežje je utišati misli, toda z vajo, denimo z meditacijo, jogo ali kako drugo dejavnostjo, ki nas umirja, vse postane lažje. Večkrat ko želiš vzpostaviti stik z živaljo in se z njo pogovarjaš, bolje ti gre.
Poleg tega prepoznaš, kdaj so sporočila res pristna, kdaj pa so to le tvoje ‘misli’ oziroma vnaprej oblikovani odgovori, ki si jih želiš slišati. Bolj ko poznaš sebe, svoje notranje procese, lažje prepoznaš prava sporočila. To je potovanje vase, poznavanje sebe in zaupanje svoji intuiciji."
Pred živalmi se ne moremo pretvarjati
Živali se zelo zavedajo naših avtentičnih misli in čustev. Ne moremo se pretvarjati, sploh pa ne pred domačimi živalmi. "Ne moremo jih prelisičiti, da smo samozavestni, če smo v resnici prestrašeni, saj dobro zaznavajo strah. Ves čas nas berejo, mi pa jim ves čas pošiljamo telepatska sporočila o svojem počutju, mislih … Tega se ne zavedamo, toda bitja, ki so bolj receptivna, ta sporočila nenehno sprejemajo."
Divje živali: "Želimo biti svobodne"
Vse živali, razlaga Anna, si ne želijo pogovarjati z nami. "Divje živali, denimo, navadno nimajo razloga, da bi vzpostavile stik z nami, razen, kadar so v skrbeh za okolje, v katerem živijo – nanj pa vplivamo ljudje." Takrat želijo rešiti težave ali pa doseči, da pustimo njihovo naravno okolje na miru. Anna poudarja, da si nobena divja žival ne želi živeti v ujetništvu.
"Razumejo, zakaj živijo v ogradi, vendar jim to ni všeč. Nekaj časa sem delala z gepardi, ki so sami izbrali življenje v ujetništvu, da bi pomagali ljudem, da bi jim bilo zanje bolj mar. Toda takšno služenje svoji vrsti v ujetništvu je zelo redko. Če to ni potrebno (denimo reševanje eksotičnih živali …), nobena žival ne bi prostovoljno živela v ujetništvu." Toda zelo jo veseli, kadar z njo govorijo o resnici bivanja, o tem, da moramo biti navzoči tukaj in zdaj. Učijo nas tudi neizmernega sočutja. Bojijo se, da smo izgubili stik s sabo. "Učijo nas, kako živeti zavestno in prizemljeno. Če jih poslušamo, se lahko veliko naučimo, tudi o naših izzivih."
Domače živali: "Ali razumeš moje potrebe?"
"Na drugi strani so domače živali veliko bolj željne pogovora z nami, pogovori z njimi so tudi daljši," razlaga sogovornica. Želijo si, da bi bile njihove potrebe bolj slišane, da bi jih njihovi ljudje bolj razumeli. Hočejo tudi razumeti, zakaj zanje vladajo določena pravila – da jim torej svoje ukaze oziroma želje tudi razložimo. To je zelo pomembno pri treniranju. "Ko živali nekaj prepoveš, razume, kaj to pomeni, ne razume pa, zakaj se ne sme tako vesti in kako bi morala ravnati, da bi bilo v redu. Potrebujejo razlago.
" Predvsem pa si domače živali želijo, da nanje gledamo kot na zavestna, samosvoja bitja, ne pa kot na ljubke dodatke, predmete. Ne želijo si biti ‘počlovečene’, oblečene v človeška oblačila. "Domače živali so zavestna bitja s svojimi talenti, s svojo vlogo. Niso naši otroci, so pa v naši skrbi in so naši družabniki, " poudarja Anna.
Preizkusite sami
Če želite tudi sami poskusiti, kako bi vam šel pogovor z živaljo, Anna svetuje naslednje. "Ključno je, da ste osredinjeni, da umirite um. Nato vizualizirajte, da gradite most med seboj in živaljo, ki poteka med vašim in njenim srcem. Lahko tudi na daljavo, bližina ni pomembna. Nato pošljite energetski pozdrav iz svojega prostora srca. Zatem ji zastavite tiho vprašanja, denimo »kaj mi želiš pokazati, kaj želiš, da vem o tebi?«. Odgovor bo prišel zelo subtilno … Samo počakajte nanj."
Diablova zgodba
Anno pokličejo tudi oskrbniki, ki želijo pomagati živalim v ujetništvu, ko opazijo negativno vedenje. Tako so jo poklicali na pomoč k črnemu panterju Diablu. Sedemletni črni panter je imel veliko slabih izkušenj z ljudmi, zato jim ni zaupal. Tudi v novem živalskem vrtu je bil nerazumljen. Živel je v majhni ogradi, ni se želel premakniti iz majhne nočne ograde, izražal je jezo in sovraštvo, ki ju ljudi niso razumeli, razlaga Anna.
Želel jim je le povedati, da je prevelik za ogrado, da si želi spoštovanja in da ne sliši rad, ko obiskovalcem živalskega vrta razlagajo njegovo žalostno zgodbo. Ko je Anna njegovo sporočilo predala oskrbnikom, so upoštevali vse njegove želje. Spremenili so mu tudi ime, saj mu ni bilo všeč, da so ga povezovali s hudičem. Dobil je novo ime, Spirit, in se v trenutku, ko je videl, da so ga uslišali in spremenili vedenje do njega, umiril. Začel jim je zaupati in raziskovati svojo okolico. Vse, kar je potreboval, je bilo spoštovanje.
Zgodbo Spirita in njegovega pogovora z Anno si lahko ogledate tudi v odlomku iz dokumentarnega filma The Animal Communicator na spletni strani Anne Breytenbach – animalspirit.org.
Vir: www.viva.si