Nogometni huliganizem, ki ga poznamo danes, je več kot stoletje star fenomen, navijaško nasilje pa ni nič novega. Že zametki nogometa imajo izjemno nasilen pridih, igra pa je bila poligon za polaganje računov med različnimi vasmi in zaselki. Nogomet je bil dolgo zelo agresivna in nasilna igra, skozi leta pa je bil sistematično podvržen vse strožjim pravilom.
Konec 19. stoletja so nekateri navijači začeli povzročati težave na nogometnih tekmah, a je bilo takrat nasilje prej spontano, kot pa organizirano. Tako je bilo vse do konca druge svetovne vojne, potem pa so vse hitrejše in rigoroznejše družbene spremembe začele vplivati tudi na obnašanje na tribunah nogometnih stadionov. Od začetka 50. do zgodnjih 70. let prejšnjega stoletja so vse bolj organizirane postajale skupine mladih, ki so nogomet obiskovali zgolj zaradi nasilja. Konec 50. je v Angliji pod vplivom neodvisnosti in uporniške narave ameriške rock and roll mladine na moči pridobivalo t. i. Teddy Boy gibanje, katerega pripadniki so nosili oblačila, ki jih je navdahnila doba kralja Edwarda (Teddy je v angleščini okrajšava za Edward, ta pa je Biritancem vladal med leti 1901 in 1910). Teddy Boys so se povezovali v tolpe, se bojevali med seboj, skupnega sovražnika pa so našli tudi v karibskih emigrantih (v London so se v velikem številu priseljevali po drugi svetovni vojni), ki so jih napadli med slovitimi rasnimi spopadi v londonskem predelu Notting Hill leta 1958.
V tem času je tudi nogometni huliganizem postajal vse bolj organizirana in družbeno nesprejemljiva pošast. Pripadniki tolp so se udeleževali prireditev, kjer so slutili možnost izbruha nasilja in nogometne tekme so ponujale prav to. Nogometni huliganizem se je razvijal skozi 60. leta in je svoj zloglasni vrhunec dosegel v 70. in 80. letih, njegovo zajezitev pa sta prinesli dve katastrofi na evropski stadionih, po katerih življenje navijačev (nasilnih ali nenasilnih) več ni bilo kot prej. Do prve je prišlo leta 1985 v Bruslju, ko so pred finalom Pokala prvakov (predhodnika današnje Lige prvakov) navijači angleškega Liverpoola napadli pristaše italijanskega Juventusa, milijoni gledalcev pred TV sprejemniki pa so zgroženo lahko spremljali, kako je življenje izgubilo 39 ljudi, več kot 600 navijačev pa je bilo poškodovanih.
Manj kot štiri leta kasneje je bilo še huje v Sheffieldu, pa čeprav takratna katastrofa ni bila povezana s huliganizmom. Aprila 1989 so namreč navijači Liverpoola tako močno presegli kapaciteto tribune na stadionu Hillsborough pred tekmo polfinala pokala FA proti ekipi Nottingham Forest, da so tisti, ki so še vstopali na tribuno, ostale pritisnili ob zaščitno ograjo, življenje pa je izgubilo 96 ljudi. Posledično so se na glavo obrnile varnostne zahteve na stadionih, na tribune zadaj lahko vstopi le toliko ljudi, kolikor jih lahko objekt sprejme, zaradi povečane policijske prisotnosti in veliko strožjih kazni pa so odgovorni močno posegli v „življenjski prostor“ nogometnih huliganov. V 90. letih prejšnjega stoletja se je z uvedbo CCTV kamer, ki pokrivajo središča mest in najbolj kritične točke (banke, letališča …), še zmanjšale možnosti spontanega nasilja v družbenem okolju. Zato so tudi tolpe nogometnih huliganov danes organizirane povsem drugače kot nekoč.
In kaj ima vse to skupnega z literaturo? Problem nogometnega huliganizma so dolgo opredeljevale le sociološke študije, potem pa so pod težo let, številnih kazni in sodnih prepovedi svoje avtobiografske zgodbe začeli javnosti ponujati (in prodajati) upokojeni huligani. Ta vrsta huliganske propagande je naletela na val navdušenja pri privržencih in spremljevalcih huliganizma, uspeh tega žanra pa razkriva družbeno fascinacijo nad vsemi oblikami nasilja. Angleški knjižni trg je prepoln t. i. „lad’s books“ (fantovskih knjig), ki se ukvarjajo s tematiko tolp, prostitucije in preprodaje drog, biografije nekdanjih nogometnih huliganov pa so jim s poplavo nasilja tematsko zelo sorodne.
Nasilja pa v teh delih ni „le za vzorec“. Podrobni opisi različnih pretepov dajejo bralcu kmalu občutek, da se vrti v krogu. Dogajanje je tako ponavljajoče, da je angleški novinar Rob Chapman tovrstno literaturo označil kot „huligansko pornografijo“, saj po njegovi razlagi pod pritiskom založnikov na vsakih nekaj strani mora slediti pretep, sicer bi bralcem (po vzoru ljubiteljev akcijskih filmov) kmalu pošlo zanimanja. Po pornografskem receptu torej: malo dialoga, veliko akcije.
O tem, kako med z akcijo nabitim čtivom poiskati druge stične točke avtobiografskih del upokojenih huliganov, pa prihodnjič.
