Kralj Srečko je bil zares srečen kralj. Imel je prelepo ženo, bistrega sina, dobrega konja in zveste služabnike. Imel je tudi odlične podložnike in izvrstnega kuharja. Vendar je kralja pestilo toliko skrbi, kolikor je imel las na glavi. Res natanko toliko, kajti ravno lasje so bili Srečkova nesreča. Že kot majhen princ se je jezil zaradi njih, saj so ga vsi visokostni sorodniki radi ogovarjali kot deklico prav zaradi čudovito mehkih laskov. Princeska pa Srečko nikakor ni hotel biti. Pozneje, ko je dorasel in so mu posadili krono na glavo, so mu lasje nenehoma uhajali izpod nje na čelo in ga ravno ob najresnejših priložnostih prav neznosno žgečkali. Zato so Srečka tudi imenovali srečni kralj, ker se je neprenehoma smehljal, tudi takrat, ko se je od skrbi praskal po čelu. Toda vse to je bil šele začetek resnih težav, na katerih konec si Srečko ni upal niti pomisliti. Vsako jutro je namreč z grozo na svoji blazini opažal vse več svojih tankih las. Pri kraljevanju mu je krona vse bolj in bolj drsela z glave. Kralj Srečko je postajal plešast.
Težave povsem druge vrste pa so pestile glavnega kraljevega kuharja Vilka. On je bil velik in postaven možak, z neukrotljivim gnezdom črnih las na glavi. Njegova rdečelična žena, ki je v kraljevi kuhinji z vso spretnostjo lupila krompir, mu je nenehno pobirala lase z ovratnika v strahu, da bi kakšen po nesreči ne zašel na katerega od srebrnih pladnjev, ki so romali iz kuhinje naravnost na kraljevo mizo. To bi seveda lahko pomenilo pravo katastrofo. Vsi v kraljestvu so namreč še predobro poznali zgodbo o nesrečnem kuharju sosednjega kraljestva, kateremu je njegov neusmiljeni kralj dal odsekati glavo, ko je nekega dne našel v svoji obari dolg sveder las. Naj si je Vilko svoje gnezdo še tako strigel in krajšal, zdelo se je, da njegovi lasje rastejo še hitreje kot kralja Srečka zapuščajo njegovi.
Neizogibno se je seveda moralo zgoditi. Nekega jutra je kralj Srečko ravno ves nesrečen zapisal v svojo skrivno beležnico grozno številko 38 izpadlih las. In ravno, ko se je trudil z računom:
»… povprečna človeška glava je okrašena z 63.000 lasmi … če mi jih je do sedaj v 1440 dneh izpadlo že 5000, plus današnjih 38, to znese ….«
»Goličava sredi glave je nedvomno pleša,« je končal svoj izračun Srečko. Sram ga je namreč bilo na pomoč poklicati kraljevega računarja. Prav takrat so se odprla vrata in služabnik je Srečku v posteljo prinesel pet sveže umešanih kurjih jajc naravnost iz ponvice kuharja Vilka. Toda ravno, ko je Srečko hotel skrivaj potisniti svoj dnevnik nazaj pod blazino, je zakričal od groze. Sredi zlato rumene kadeče kopice jajc se je bohotil dolg, črn las. Srečko je preprosto zajokal. Tisti, ki bi lahko imeli vse, jih vse zapušča, tisti, ki jim nič ne koristi, pa … Koliko krivic je na svetu. Kralj Srečko je zajokal še bolj na glas.
Kot požar se je grozna novica razširila po gradu. Kuhar Vilko je prismodil omako, njegova žena se je urezala v prst, služabnik se je v teku razširit novico spotaknil čez vedro vode, ta se je polila po mačku, ki je v grozi skočil skozi okno in čez uro ali dve je vse kraljestvo govorilo samo še o giljotini in sekanju glav. Na gradu so vsi jokali: kuhar Vilko, ker ga je bilo strah za svojo glavo, njegova žena, ker jo je bolel prst, celo maček, ki so ga bolele tace po skoku skozi okno. Srečko si to jutro sploh ni poveznil krone na glavo in kazalo je, da tudi iz postelje ne bo vstal. Vsak v kraljestvu, ki je imel še kakšen las na glavi, in seveda tudi vsi plešci so vedeli, da gre zdaj zares. Ali bo jutri kuhar Vilko še imel kuštravo glavo na ramenih? Ko se je kralj Srečko končno debelo useknil, je velel poklicati predse kuharja Vilka.
»Vilko, od kdaj imajo jajca lase?«
»Plemeniti kralj, jajca so popolnoma plešasta. Vedno. Vendar jih imamo vsi zelo radi. Radi jih imamo zaradi njihove zlate sredice in ne zaradi njihovega neumnega videza. Ker pa je bilo eno od današnjih jajc posebej nesrečno, sem mu posodil nekaj svojih las. Mislim, da je to jajce želelo samo ugajati, moje veličanstvo. Ker je bilo jajce še mlado in predrzno, je skrilo moj podarjeni las in se hotelo pobahati z njim. Če bi jajce že zraslo v piščanca in pridobilo nekaj pameti, bi se to gotovo ne zgodilo. Kajti videli boste, če vam za večerjo pripravim slastno zapečenega piščanca, bo ta zagotovo brez las.«
»Veseli me, da znaš sukati jezik enako spretno kot kuhalnico. Če bo, kot praviš, ti nerodnost oprostim. Zdaj pa brž v kuhinjo in natakni si vendar kapo na glavo, da te lasje ne spravijo še kdaj v nesrečo.« Takoj so kuharju Vilku dvorni krojači ukrojili posebej visoko snežno belo kapo in zgodovina pravi, da mu nikoli več ni padel las v lonec. Kralj Srečko se od tistega dne tudi ni nikoli več jezil na svojo plešo, ampak si je dal za vsak slučaj izdelati lasuljo. Zanesljivi viri poročajo, da ga menda ni z lasuljo nikoli nihče videl, so si ga pa vsi zapomnili kot srečnega plešastega kralja Srečka.
O resničnosti te zgodbe se še danes lahko prepričate na lastne oči. Poglejte kdaj za vrata kakšne boljše kuhinje in videli boste kuharje z belimi kuharskimi kapami na glavi. Glavni kuhar ima zmeraj najvišjo. Govori se, da tudi, če je plešast.
