Ima bogato arheološko dediščino starih Slovanov in seveda pesnika Franceta Prešerna
Gorenjska prestolnica je v nekdanji Jugoslaviji slovela kot industrijska meka tedanje države. Zdaj Kranj vse bolj in bolj postaja zanimivo turistično mesto s prenovljenim jedrom na ogromni skali ob sotočju rek Kokre in Save. Za seboj ima burno zgodovino, posebej zaznamovano z bogato arheološko dediščino starih Slovanov, ki sega 13. stoletij nazaj. Poznano je sicer predvsem po največjem slovenskem pesniku Francetu Prešernu z ogromnim kipom ob stolnici. A hkrati je Kranj »na ogled« postavil svojo enkratno arhitekturo z obnovljenimi, več stoletij starimi hišami, v katerih so muzeji, umetniške galerije, kavarne s pestrimi kulturnimi dogodki. Tem je namenjeno tudi nekdanje zaklonišče pod mestom. Skratka, Kranj postaja vse bolj živahen, saj goste privlačijo tudi novi, lepo urejeni gostinski lokali in butične trgovine.
Noži, kresila in nakit v grobovih starih Slovanov
Ko je propadel nekoč mogočni rimski imperij, se je sprožil val prve velike selitve ljudstev proti jugu. Najstarejši zapisi koncem šestega in začetka sedmega stoletja omenjajo Slovane skupaj s stepskimi Avari kot roparske pohodnike in uničevalce rimskih mest, zlasti v Furlaniji in Istri. V osmem stoletju pa je že govor o Karnioli, domovini Slovanov in mestu Karnij – Kranj – kot sedežu kneževine. Tu so se križale pomembne poti, kajti dolga stoletja se je edinole pod Kranjem lahko po mostu prečkalo Savo. A glavne priče naših davnih prednikov so številni grobovi iz Kranja in okolice, ki sodijo v najbogatejšo staroslovansko dediščino v srednji Evropi. Medtem ko je zgodovina hitro pokopala Avare, so se Slovani kmalu pobratili s Kelti in drugimi romaniziranimi prebivalci. V najstarejših grobovih so arheologi našli lončene posode s hrano za umrle, kar je bilo značilno za pogansko pokopavanje do 10.stoletja. V moških gomilah so bili noži in kresila, v ženskih zaponke in uhani iz brona. Tipično slovanski so bili v obliki polmeseca z vrezanimi ornamenti ali s tremi nanizanimi kraguljčki. Replike so naprodaj v muzeju in turističnem uradu, kar je dokaj novo v naših muzejih.
Kranj kot balkon pod Alpami v objemu dveh rek
Gorenjska prestolnica je že na prvi pogled pravljična s svojo lego na ogromni skali iz peščenjaka, ki jo objemata reki Sava in Kokra s trideset metri globokim kanjonom. Za nameček njeno ozadje krasijo Kamniške Alpe kot ogromna zavesa z ošiljenemi vrhovi, pol leta pokritimi s snežno odejo. Ni čudno, da so se tu naselili ljudje že v kameni dobi. V času antike je kraj dobil prvo obzidje, v srednjem veku pa drugo. Iz mesta štrlijo cerkveni zvoniki, najmogočnejšega ima gotska cerkev svetega Kancijana iz 14.stoletja. Družbo jim delajo trije ohranjeni obrambni stolpi, zdaj namenjenimi kulturnim dogodkom in druženju ljudi ob šanku oziroma ob mizah na terasah. Tudi novejši del Kranja se baha s 106 let starim, še delujočem vodovodnim stolpom, kamor je jugoslovanska vojska med našo samoosvojitvijo uperila topove iz bližnje vojašnice. Na ta način je JNA zastrašila prebivalce, da so lahko ob vodo.
Pokopališče socialističnih tovarn
Odkar je Kranj izgubil večino, nekoč pomembnih tovarn za vso bivšo državo, je počasi spremenil svoj obraz. Industrijske hale so zasedli mega trgovski centri in posamezni podjetniki, dimniki so v glavnem izginili. Kranjčani se na delo vozijo drugam, največ v Ljubljano, a delovna mesta vendarle zdaj odpira turizem. Mestno jedro so zaprli avtomobilom, uredili so glavni trg s kamnitim vodnjakom na sredini, namestili so šest kolesarnic v najem za vožnjo po mestu. Za dodadek so si domislili Furmana, električno vozilo za šest potnikov in dela na klic. Za kolesarjenje je veliko zanimanja tako med meščani kot gosti in v okolici je kar nekaj urejenih kolesarskih poti, med drugimi tudi krožna, ki vodi vse iz mesta do vznožja Storžiča, sicer priljubljene gore za pohod na njegov vrh.
Jedro mesta je za butične lokale, ekološko tržnico in pešce
Lepo se je sprehajati po osrčju mesta, kjer se kot gobe po dežju odpirajo raznovrstni lični majhni lokali od gostinskih do rokodelskih, kozmetičnih in malih prodajaln kot sta Figa in Luštarija z domačimi izdelki iz vseh slovenskih pokrajin. To so vina, marmelade, čokolade, med, pivo in zelišča. Posebnež je »Kralj nudeljcev«, ki pred vami gnete testo za raznovrstne testenine. Svojo ozaveščenost Kranj predstavlja s četrtkovo ekološko tržnico. Ko smo že pri prehrani, omenimo kulinariko oziroma Kranjskokuhno, ki je prisotna na vseh prireditvah v mestu. Gostilen z dobrim imenom je v Kranju kar nekaj. Med njimi je Arvajeva ob mostu čez reko Kokro, ki se ponaša z naslovom Gostilna Slovenije. Naslov podeljuje po strogih kriterijih obrtna podjetniška zbornica. Doslej ga je dobilo 45 gostilen. Pri Arvaju, ki slovi po večkrat nagrajeni kranjski klobasi – romala je celo v vesolje – pripravljajo zelo različne jedi, med katerimi se, seveda, ne manjka vsaj delček kranjske klobase. Kuharji stavijo na domače pridelke, na svežost zelenjave oziroma na ekološko pridelano hrano, kolikor je to sploh mogoče, saj smo daleč od samooskrbe, preveč odvisni od tujih pridelovalcev in trgovcev v sistemu multinacionalk. No, pohvalno pa je, da se vendarle marsikje trudijo, da bi bilo to drugače. Kakovost hrane nam ni več le deveta briga.
Muzeji so prijaznejši, ponekod razkošni in celo kavo ti ponudijo
Muzeji so svoje čase bili dokaj zaprti vase in se niso trudili, da bi privabili čim več obiskovalcev. Zdaj se prilagajajo novemu vetru, ki je sveže zavel tudi med njihove stene. Stavijo na dogodke, na razne delavnice, na spominska obeležja, na novosti v njihovi stroki in vabijo ljudi, naj jih obiščejo. Ponekod so odprli male kavarnice z zunanjo teraso, kot je to primer na gradu Khiselstein, kjer se lahko odžejaš in spočiješ. Končno muzeji osvajajo tudi zamisel, da bi kazalo zaslužiti še z replikami zanimivih muzejskih predmetov in nakita, kar je nekaj povsem vsakdanjega v evropskih muzejih, kjer izhodi že običajno vodijo skozi muzejsko trgovino. V zgodovinsko pomembni Kranjski hiši, kjer domuje Turistično informacijski center, so pred kratkim uresničili to zamisel in odprli lično trgovinico z replikami starodavnega nakita, najstarejšega celo iz 6. stoletja, kakršnega hrani bližnji Gorenjski muzej. Dragocena najdba so srebrni uhani v obliki polmeseca, okrašeni z vklesanimi ornamenti. Takšne so nosile slovanske ženske pred 1400 leti.
Skrivnost podobe brezjanske Marije in 1500 let star viteški oklep
Grajski muzej Khiselstein je vzorno urejen. Na eni od sten je ohranjena freska iz življenja grofov, sedeča ob mizi, polni posode iz 19.stoletja. Najbolj znamenita in redka v svetu sta poznoantična oklepa iz šestega stoletja; gre za vojaško opremo bizantinske in germanske elite. Pet podobnih oklepov je bilo najdenih pod Kavkazom in v Španiji. Zanimiva je Layerjeva hiša v stranski ulici, namenjena umetnikom in kulturnim prireditvam. V njej je kavarna s knjigarno, prostor za izobraževanje, atelje keramičarja, kotiček s spominki, velika terasa z razgledom na Šmarjetno goro in ohranjen srednjeveški obrambni stolp Škrlovec na obrobju. Prijeten ambient. Manj prijetna je zgodba nekdanjega lastnika hiše Leopolda Layerja, znanega poznobaročnega slikarja koncem 18.in začetka 19.stoletja. Njegove slike so visele v marsikateri hiši, a njegovo remek delo je oboževana podoba Marija pomagaj, ki jo je naslikal za cerkev na Brezjah. In zakaj je to storil? Zato, ker se je v zaporu zaradi ponarejanja denarja-goldinarjev, zaobljubil, da bo naslikal to podobo iz hvaležnosti, če bo prestal kazen in bo spet svoboden. Njegov brat, tudi ponarejevalec goldinarjev, je namreč v ječi umrl.
Zakaj je Prešernov kip oblečen v vihrav površnik
Kranj je Prešernovo mesto s kopico zgodb o človeku, ki je slovensko poezijo spravil na svetovno raven. Njegova hiša sredi mesta je že dolga leta muzej z mnogimi knjigami, predmeti in pohištvom , ki nosijo pečat pesnika, odvetnika, gorečega Slovenca v času, ko so bili nemškutarji še močni. Nasproti cerkve je gostilna Prešernov hram v spomin na pesnika, ki je pogosto rajši visel za gostilniškim šankom, kot da bi sedel na cerkevni klopi. Ker to ni bilo všeč pesnkovi sestri, ki mu je služila kot kuharica, jo je France ukanil tako, da je župniku vsakič podaril liter vina in ta ga potem ni zatožil strogi sestri. Ni kaj, imel je smisel tudi za humor, kar nam, seveda, najbolje pričajo njegove pesmi. Kranjčani so ponosni nanj in so mu pred leti postavili največji spomenik v Sloveniji. Stoji med glavno cerkvijo in gledališčem, okrašenim s Plečnikovim preddverjem s stebri v njegovem slogu. Umetnika sta kip oblekla v suknjič z zanimivo zgodbo. Mladi France Prešeren je med študijem na Dunaju poučeval sina Moravskega kralja: ta ga je zategadelj obdaril z zlato uro, petdesetimi goldinarji in lepim zelenim plaščem, katerega je pesnik menda nosil domala vse življenje.
Festival vina, koncerti, čarovnice in misice pa kar v podzemlju Kranja
Zadnja leta so Kranjčani vse bolj domiselni, kako privabiti več gostov v mesto in okolico. Na vrsti so pač »new kids on the block« – na vrsti so mladi – in ni čudno, da Kranju število turistov vrtoglavo raste. Posebnost tega kraja je še na veliko preluknjana skala na kateri stoji staro mesto. Gre kar za 1300 metrov dolge, na roke izkopane rove v času druge svetovne vojne, ki so služili za zaklonišče. Danes je to kraj zabave, kjer se vrstijo raznovrstni dogodki: koncerti, festival vin, kulinaričnih užitkov, noč čarovnic, letos prvič izbor mis Gorenjske, skratka, to podzemlje je tako privlačno, da gostitelje ne skrbi, da ne bi bilo dovolj obiskovalcev.
Zaklonišče so dali zgraditi Nemci, da bi se skrili pred zračnimi letalskimi napadi zaveznikov. Najsilovitejši se je zgodil začetkom leta 1945, ko so bombe uničile velik del tovarn ob Savi. Bilo mi je komaj tri leta, ko me je mama pripeljala v zaklonišče, vendar se je v moji glavi vtisnila grozljiva slika trupel ob izhodu, ki jih je ubil udarec vala, povzročenega z bombardiranjem v bližini. Pravijo, da se je v meni prebudil prvinski strah, zaradi česar sem bojda prejokala marsikatero noč. Kako hudo mora biti dandanes otrokom v Siriji, bombardirani brez konca in kraja! Vprašanje je, ali se sploh imajo kam skriti. No, na žalost najbrž nikoli ne bodo doživeli, da bi se po koncu vojne lahko šli zabavat v kako zaklonišče . Make love, not war!
Tekst in fotografije: Albina Podbevšek
Podpisi k slikam: 1. Panorama gorenjske prestolnice je ena najlepših na naših tleh. Če kot rojena Kranjčanka živiš nekaj časa v tujini, nosiš to sliko v srcu in se ne moreš izogniti domotožju. Spodaj podpisani se je to dogajalo na študiju v Parizu pred mnogimi leti.
2. Prešernov spomenik domala nikoli ne sameva, ker se mu obiskov ne manjka.
3. Glavni trg s Plečnikovim vodnjakom in z mogočno, več stoletij staro cerkvijo, okrog katere so arheologi odkrili tudi staroslovanske grobove s predmeti, ki pričajo o življenju staroselcev.
4. V tej hiši je bila nekdaj mitnica za prišleke v mesto.
5. Eden od treh ohranjenih srednjeveških obrambnih stolpov.
6. Znana Layerjeva hiša ima poleg gostinskega lokala z veliko teraso, še knjigarno, zgodovinsko sobo, atelje in na podstrešju tudi nekaj sob.
7. Pavšlarjeva hiša z atrijem, z obokanim hodnikom v prvem nadstropju in z renesančnimi stropi v notranjosti sodi med najlepše ohranjeno srednjeveško stavbo, staro več kot pol tisočjetja. V njej je galerija za Prešernove nagrajence in občasno za različne razstave.
8. Pet stoletij star kamniti okvir za vrata priča o ljudeh, ki so bili nasploh precej manjši od sodobnikov. V tej veliki hiši so ohranjena tudi okna s kamnitim okvirjem in gautrami, ki so varovala stanovalce pred ravbarji.
9. Ena od starih fresk v gradu Khiselstein predstavlja grofovska zakonca s posodo na mizi, ki so jo uporabljali na prelomu iz 18.v 19.stoletje.
10. Takole so se kitile Slovanske ženske pred tisočletjem, o čemer pričajo najdbe iz grobov, razstavljene v Gorenjskem muzeju.
11. Okrog 60 metrov pod starim Kranjem se vijejo rovi, kjer je najti tudi človeške ribice. Sicer pa je nekdanje zaklonišče namenjeno zabavi, a tudi nekaj poduka o vojnih časih.
12. V znani gostilni Arvaj ob mostu čez Kokro, strežejo z raznovrstno hrano, a zakon je Arvajeva kranjska klobasa. Na sliki je Ivica Arvaj, ki goste pogosto pričaka v narodni noši.
13. Grad Kiselstein
Tekst in fotografije: Albina Podbevšek
