Kliče jo iz globine sanj,
slika nje se ugnezdi vanj,
v sladki omami stegne roko,
prazna blazina joče za njo.
V skodelicah kava diši,
podoba njena spet oživi.
Še vedno pogrinja za dva,
vendar za mizo nista oba.
Pogled na uro – je devet ,
na vsakodnevno pot gre spet.
V dolino mrtvih k njej hiti,
na srečanje se mu mudi.
