Rekla si: ”Pojdi, družina te čaka.”
Šla sem, vesela, da si me osvobodila.
”Do jutri,” sem rekla.
S trudom si obrnila glavo.
Ta tvoj pogled. Tako poln žalosti.
Zakaj nisem slutila?
Zakaj nisem vedela?
Sončila sem se v hvaležnosti osvoboditve.
Do jutri.
Šla sem skozi gozd pozabe,
v tišino, kjer ni pogreznjenih oči,
udrtih ličnic,
zvoka aparata, ki te napaja z življenjsko sapo.
Moram pozabiti,
izničiti to prekleto nemoč,
bolečino,
jezo,
večna vprašanja – zakaj…
Do jutri.
Po noči pozabe je prišlo novo jutro.
”Mame ni več,” so rekli,
”zaspala je trenutek za tem, ko ste odšli,
a umrla je ob jutranjem svitu.”
S krikom ne moreš zadušiti žalosti,
zdaj to vem.
Z begom ne moreš do pozabljenja,
tudi to sem spoznala.
Žalost ti ne pomaga do odrešitve,
do odpuščanja za zamujen trenutek.


