Na hrastovih mladicah
so šumeli majski hrošči.
Sence so se daljšale počasi.
Rili smo po zemlji, dišeči po gobah,
kot opice skakali z veje na vejo,
jedli iz iste košare
in pili iz iste steklenice.
Kje so sedaj piščali iz lubja,
kje loki, zmaji in vetrnice?
Kje so sedaj tiste zaupne besede,
besede za izbrance, igre,
košarice polne jagod,
obrazi pomodreli od borovnic,
Indijanci in kavboji,
zemlja, ki smo jo ukradli?
Zemlja ne diši več,
tudi borovci ne.
Igre na tablicah ubijajo,
besede ubijajo,
ljudje ubijajo za košček zemlje.
Tanki, rakete in droni.
Na betonu leži pozabljen medvedek.
