Tam, na gozdni meji, se upira –
borovec, trden osamelec,
na krpici prsti, zasidran v trdo skalo.
Upognjen od večnih vetrov
kljubuje, vztraja,
se ne vda.
S ponižnostjo srkam vase
moč in vztrajnost.
Jaz, uboga duša,
ki bi jo lahko upognila
že poletna nevihta.
Začutim te,
žilavost hrbtenice,
rahlo upognjene od večnih preizkušenj,
toplino dlani.
Objamem jo.
Postaneva eno.
Dve rahlo skrivenčeni postavi
na življenjskem prehodu.
Ti si moje drevo.
