Pred tremi leti so v Veliki Britaniji na pobudo britanskega ministrstva za zdravje sprožili raziskavo o debelosti med britanskimi osnovnošolci. V raziskavo se je v tem času vključilo 40 % britanskih osnovnih šol. Eden izmed povodov za iniciacijo tako obsežne, za nekatere tudi sporne raziskave je pojav diabetesa tipa 2 med osnovnošolci. Stroka opozarja, da diabetes tipa 2, ki lahko nastopi kot posledica debelosti, v tej starostni skupini pred desetimi leti sploh ni bil prisoten, zdaj pa je za to kronično boleznijo v Veliki Britaniji obolelih že čez 1000 osnovnošolskih otrok. V prvem letu šolanja (otroci v Veliki Britaniji vstopijo v osnovno šolo povprečno pri starosti štirih let) je bila debelost ugotovljena pri 22,9 % populacije, v šestem letu šolanja pa ta številka narase na 31,6 %. Britansko ministrstvo za zdravje si prizadeva, da bi o indeksu telesne teže njihovih otrok starše v bodoče kar pisno obveščali.
Kakšno pa je oziroma je bilo stanje v Sloveniji? Poslanec SNS-a, Srečko Prijatelj, je v pismu takratnemu predsedniku državnega zbora Francetu Cukjatiju v zvezi s subvencioniranjem šolske prehrane dijakov navajal, da „ena tretjina slovenskih otrok odhaja vsak dan v šolo brez zajtrka; redno naj bi zajtrkovalo le 42 % fantov in 37 % deklet, vsak dan med tednom naj bi kosilo 80 % anketiranih, večerjalo pa 61 % fantov in 43 % deklet. Zaradi slabih prehranjevalnih navad mladostnikov se veča delež otrok s prekomerno telesno težo in tistih z izjemno nizko telesno težo”.
Lahko samo ugibam, kje ležijo vzroki za slabe prehranjevalne navade slovenskih mladostnikov. Mislim pa, da bi jih veljalo iskati v splošnem raztezanju delovnega časa staršev, ki se v zadnjem času v vse večji meri vozijo na delovno mesto v malo manj ali malo bolj oddaljene kraje. Vedno pogosteje se dogaja, da stari starši otrok ne živijo v istem kraju kot njihovi vnuki oziroma še niso dočakali lastne upokojitve. V preteklosti so bili v Sloveniji namreč prav stari starši skoraj institucija zase, ki je učinkovito dopolnjevala sistem javnih vrtcev in osnovnih šol. Vse to pa pomeni, da so otroci v nemalo primerih pri sestavljanju obrokov prepuščeni lastni iznajdljivosti. In ne pozabimo, v program podaljšanega bivanja na osnovnih šolah so vključeni le učenci do vključno petega razreda. Ostali preživljajo svoje popoldneve, kakor jim je drago. Pri nekaterih zaležejo vzgojni prijemi staršev tudi v njihovi odsotnosti, pri nekaterih pa malo manj. Seveda svoje pripomorejo tudi sodobna kultura skoraj pretiranega negovanja telesa, suhljate manekenke v revijah, pompozno oglaševana sredstva za hujšanje, tudi v najbolj zavednih ženskih revijah, in propaganda kozmetičnih izdelkov, kot so kremice proti celulitu.
Lahko pa bi temu segmentu sodobnega življenja kljubovali z odkrivanjem novega uživanja pri pripravi hrane, skupnih obrokih, če se le da, odkrivanju novih načinov priprave hrane in tudi živil, pa ne sami, temveč skupaj z našimi mlajšimi. Naj pomagajo pri pripravi hrane, če le zmorejo. Naj mešajo, kuhajo in sekljajo …. Morda se bo nekaj tega znanja ohranilo za tisti čas, ko bodo odrasli in bodo prelagali krivdo za svoj odnos do hrane na službo, pomanjkanje časa, stres itd. In morda se bodo kdaj spomnili na svoje otroštvo, vzeli bodo lonec iz kuhinjskega elementa, kuhalnico iz predala, odprli najnovejšo kuharico in zastrigli z nosnicami nad kozarčki z začimbami.
Viri:
http://news.bbc.co.uk/2/hi/health/7541279.stm [7. 8. 2008]
http://www.obzornikzdravstvenenege.si/Celoten_clanek.aspx?ID=4971b35d-fb56-4ac5-a697-91aedd1b75a5 [7. 8. 2008]
http://www.sns.si/PortalGenerator/document.aspx?ID=381&Action=2&UserID=0&SessionID=95469&NavigationID=575 [7. 8. 2008]
