Mucka kužku spet nagaja,
on pa nanjo divje laja.
Žogo bi mu rada vzela,
z njo po travi bi norela.
V gobčku žogo on drži,
mucka se za njim podi.
Kadar vanjo zarenči,
ona pihne mu v oči.
Žogico potem spusti,
se za mucko zapodi.
Ona, hop, gor na drevo,
poskakuje on pod njo.
Ker ne more gor, preži,
da mu mucka ne zbeži.
Mucka prva se oglasi,
saj zelo se dolgočasi:
Kaj pred tabo bi bežala,
ne bi skupaj se igrala?
Kužek je takoj za to,
že skaklja po žogico.
Zdaj po travi tečeta,
žogico si mečeta.
Zadovoljna sta oba,
v dvoje lepše se igra!
(Mima Pirš: Veverička in druge pesmi, Založba Gaya, 2015)
