Na vrtu je med drevjem stal mlad oreh. Ko vidi, da drugo drevje in grmovje polagoma zeleni, prične tudi sam hitreje brsteti. Rumena beka pri potoku ga posvari pred nevarnostjo, ki mu še zdaj preti zaradi slane, zakaj okoli in okoli še gleda s hribov huda zima v snežnem plašču v prijazno dolino.
Oreh ne posluša modrih besed, temveč se prične listiti v toplih sončnih žarkih.
Sonce zaide, a mrzli sever začne spet pihati v zeleno dolino ter osmodi lahkomiselno drevo.
Drugo jutro oreh žalostno povesi mladike in potem usahne.
(Slovenske basni in živalske pravljice, Založba Mladinska knjiga, 1980)
