Skoraj se je že obrnilo leto. Topli vetrovi z juga so pregnali zimo, vzbrstelo je drevje, v poletni pripeki obrodilo žito in jesensko deževje naznanilo vnovični prihod zime. Turobni dnevi, polni plazeče sivine, so se že zgodaj prevešali v noči, ki jim ni bilo videti kraja. Vprašanja, ki ne dobijo odgovorov, molitev z gorečo prošnjo, jutranje porojeno upanje, ki ga večer spet ugasne. Vse manj besed in sence skrbi, ki jih je vse več razbrati na materinem obrazu. Občasno tavajoči pogled v ugaslih očeh. Odblesk sonca v njih je le še spomin na čase pred »tem«. Le Marija, najstarejša od treh otrok, je občasno zaznala vonj po žganjici v njeni sapi. Še posebej takrat, ko jih je zvečer obiskal stric Matevž in sta z materjo ostala sama, ko so se otroci odpravili spat. Vedno je prinesel kakšen priboljšek, o čemer niso smeli govoriti. Prijazen je bil, skoraj bi v njem začutili očeta, a v zadnjem času je začel umikati pogled. Še posebej pred njo, najstarejšo, ki je že marsikaj razumela. Še pri materi je večkrat zaznala zadrego in brez besed izraženo prošnjo za odpuščanje. Mešani občutki so prevevali Marijo. Kot otrok jo je na tihem obsojala, a ženska, ki se je prebujala v njej, jo je razumela. Stric Matevž je bil eden redkih, ki so še zahajali v njihovo hišo, odkar so dobili pečat. Morda je prav ta izoliranost mater in otroke še bolj bolela kot pomanjkanje in večna negotovost.
»Ko bi se le vrnil ata,« ji je do srca segel glas mlajšega brata.
»Veš kaj, napisal bom pismo Svetemu Miklavžu. Prav gotovo mi bo uslišal prošnjo, saj sem bil vse leto priden,« je dejal najmlajši. »No, še kar priden,« se je popravil po krajšem razmisleku.
»Jaz pa Jezuščku! Bo bolj gotovo, če bo slučajno Sveti Miklavž pozabil. In če bi očeta prinesel na Božični večer, bi bilo še lepše. Res, prav nič drugega si ne želim. Potem mi tudi sošolci ne bodo več nagajali in morda bo še tovarišica prijaznejša in me ne bo več tako grdo gledala.«
»Marija, ti pa prosi Dedka Mraza. Tako lepo znaš pisat, da ti ne bo odrekel. Pa mogoče bo lahko še najbolj pomagal. On prihaja iz Sibirije, ki je daleč in med potjo sreča veliko ljudi. Mogoče pozna tudi ljudi, ki bi lahko pomagali, da bi se ata čim prej vrnil. Ničesar drugega nočem, samo, da bi bil ata spet z nami.«
Žalostno se je nasmehnila, ko je poslušala modrovanje mlajših bratcev. »Ah, ko bi na papir prelite srčne želje res lahko kaj pomagale,« je zavzdihnila v sebi.
Z blagim nasmeškom in zaigranim ohrabrujočim glasom pa je vzpodbudila nadebudneža: »Pa se lotimo dela.«
»Če pa slučajno ne bodo utegnili letos, nas drugo leto gotovo uslišijo,« je previdno dodala, da bi omilila morebitno, pravzaprav zelo verjetno, razočaranje.« A iskrica upanja je vzniknila tudi v njej.
Vsak večer so pridno molili; Sveti Angel je bil vedno namenjen očetu. Naj ga varuje, kjer koli že je. Nič točnega niso vedeli, kaj se dogaja z očetom, odkar so ga odpeljali. In mati jim je zabičala, naj o tem ne razpravljajo z nikomer. Niso časi, da bi človek glavo nosil naprodaj.
Kako težko so zaspali pred Miklavževim večerom! Nastavili so največji pehar, da bi Sveti mož vedel, kam položiti očeta. Zjutraj je bil poln – rožičev, krhljev in celo nekaj pomaranč se je znašlo v njem! Sled razočaranja je spreletela njihova lica, a upanje, da bo kateri od drugih dveh dobrotnikov izpolnil njihovo željo, je ostala. Zahvalili so se Svetemu Miklavžu, saj je bil to leto nenavadno radodaren. Le Marija se je ob zahvali v mislih hudomušno dotaknila tudi strica Matevža, katerega bicikel je skozi okno opazila skritega ob ograji.
Le majhna, skromno okrašena smrečica in zadnji hip postavljene jaslice ter vonj po orehovi potici je pričal o prazniku, ki so ga nestrpno pričakovali. Ne le zaradi skrivnosti božjega rojstva, temveč zaradi upanja, da jih bo prihajajoči Jezušček osrečil z darilom, ki so si ga zaželeli. Vzdušje pričakovanja se je vse bolj prevešalo v razočaranje. Tudi mali leseni konjiček, tablica s kredo in ličen komplet ženskih robčkov, ki bi se jim drugače zdelo pravo bogastvo, so bili zanimivi le za kratek čas. Besede so zamirale in kmalu so se odpravili spat. Mariji so se ulile težko zadrževane solze. Iz kuhinje je prihajalo materino zadrževano ihtenje. »O, bog, če si kje, usliši te mile prošnje!« je vrelo iz njenih ust.
Tesnoba je lebdela v dneh pričakovanja novega leta. Bradati mož s sivo kučmo je bil njihov poslednji up. Zadnje jutro pred Silvestrovim je mali Branko navdušeno pripovedoval, da je v sanjah videl, kako je iz velikega koša Dedka Mraza skočil ata v pražnji obleki. Celo klobuk je imel na glavi! Prav gotovo se bo zgodilo to! Bratec ga je poslušal sprva nejeverno, potem pa z vse večjim zanimanjem. Mati in Marija sta se le spogledali. V obeh je tlela skrb, kako ublažiti razočaranje, ki bo nastopilo. Čas se je iztekal in očitno so dobri možje prezrli njihovo gorečo željo. A kdo bi jih obsojal? Težki časi so in tudi dobrotniki niso vsemogočni.
Dan je ugašal in upanje tonilo. Sedeli so za mizo, a pogovor ni stekel. Tudi nekoliko boljša večerja in celo čokolada mamljivo mlečnega okusa s pravimi lešniki, ki jih je počakala pod smrečico, jih nista razvedrili.
Nenadoma je potrkalo na vrata. Prvič … drugič … Le kdo naj bi ob tej uri hodil naokoli? Strah jim je zadrgnil grla in v tišini, ki je nastala, bi lahko slišal vsak dih. Kljuka se je vdala, saj je nekdo pozabil zakleniti vrata. V veži se zaslišijo koraki … počasni … težki … Trenutki se vlečejo kot leta … Slednjič se na vratih sobe izriše podoba … sklonjena drža, upadel obraz z izklesanimi ličnicami … in oči, ki oživijo, ko po letih »robije« zagleda svoje …
Svinčeni časi so že davno mimo, mati in oče onkraj, Marija sivolasa babica, a na silvestrski večer vselej prižge svečko zahvale vsem trem dobrim možem, ki so tistega daljnega silvestrskega večera ponovno prinesli mir in toplino v njihov dom in duše.
