Ni res, da se staremu človeku malo
dogaja. Ali da se mu nič ne dogaja.
Srečen je, da je lahko doma,
v svoji kopalnici, svoji kuhinji,
na svojem koščku vrta,
da ima razgled na iste
sosede in lahko pridejo ponj
na sobotno kavico,
ob desetih.
Da se umiva in oblači sam.
Hrano mu prinesejo,
a jo jé za svojo mizo.
Vsako jutro pomete stopnice
na vrt, tudi če veter dviga
le tri liste.
Ne ve, kateri dan je danes,
a vidi svetlobo in temo.
Posluša radio in čaka
na telefonski klic. Za sprehod
se obleče že pol ure prej
in čaka na verandi kot
zvesta Pika Nogavička
na Tomaža in Anico.
Star človek ne mara preveč
dogodkov na časovno enoto,
ne mara menjave okolja,
ne mara siljenja s hrano.
Nekateri ne vedo, če so jedli,
kaj so jedli in včasih tudi ne,
zakaj bi sploh jedli.
Razen pire krompirja, špinače
in njokov zanje hrana nima
barve, vonja in okusa.
Za nekatere. Včasih ali zmeraj.
Smejo se odločiti, da hočejo
protezo. Se pa zgodi, da si
med obiski zobozdravnika
premislijo.
Tako v resnici pojedo največ
pireja, špinače in njokov
v različnih omakah in na rezine
narezanih krofov.
Kot otroci ne ljubijo juh.
Zato jih skrijejo pod stopnice.
Spreminjajo mnenje, spomine,
razpoloženje. Radi so lepi,
a madežev na srajci ne opazijo.
Radi bi bili pridni in imeli za božjo voljo
svoj mir. Zato pojedo vse tablete
na dosegu pogleda in roke.
Tablet v stanovanju sploh ne sme biti,
ker so zelo pridni in želijo urediti
zadeve, da je potem mir.
Torej je dobro, da sprejemajo več obiskov
in telefonskih klicev.
Najbolj pa potrebujejo mir.
Ampak ne vedno.
Stari ljudje imajo pravico,
da so, kakršni so. In dolžnost,
da to povedo.
V albumih nekaterih likov ne prepoznajo.
Ne marajo se podpisovati na voščilnice,
ker se jim tresejo roke.
Nekateri od njih so
pred časom
skrbeli za več svojih starih ljudi.
Z ljubeznijo ali brez nje, a zvesto.
Nekateri pa so vztrajno in uspešno
gojili svoj ego, od rojstva do slovesa.
Zdaj pa se vsem
podobno
veliko preveč
dogaja.
