Tri pokonci – tri leže
in vsake toliko prosojen žarek
posije skozi v mojo klet,
da spet premerim isto pot,
teh pet korakov do zidu.
Ko se zasveti jutro v zraku,
odidem k steni in jo praskam.
Iz nohtov teče gosta kri,
v drobovju me vse boli.
Lani stokrat, letos tam nekje,
naslednje leto tu in tam,
tak je moj vsak dan.
Pa saj sosedin prostor
meri dva koraka manj.
Tri pokonci – tri leže …
