Morda je zadnji
Ljiljana Homovec: “Odlomek iz biografskega romana mojih starih staršev opisuje dogajanje na Soški fronti 1917, dan preden je bil moj nono ranjen. Napisan je po njegovem pripovedovanju in po študiju številnih zapisov drugih pripovedovalcev in zgodovinarjev.”
(Soška fronta, Piava, 2. november 1917)
Naredila se je nenavadno mirna noč. Ponehal je dež, utihnilo je streljanje. Še Piava je šumela počasneje in bolj široko, kot bi bila utrujena od vseh dni, ko je morala nositi trupla, les, razbite čolne, razmetane ostanke vojne.
Niso je videli, samo slišali so jo. Glave so držali v jarkih, da jih ne bi pokosil nenadni rafal. Slutili so meglico, ki je ležala nad reko, dušila redke zvoke in mehčala svetlobo zvezd, ki so se bleščale iz težko pričakovanega jasnega neba.
Filip je sedel v plitvem jarku polnem blata naslonjen na vlažno zemleno steno. Oblačila, predvsem plašč, so se samo malo odtekla, a je mokrota še vedno objemala njegovo telo, ohromljeno od vsega, kar ga je doletelo.
Nasproti njega je zgrbljen sedel mlad vojak, ki ga je videl prvič. Glavo je naslanjal na roke prekrižane na kolenih in ihtel. Malo naprej je Štefan, ki ga je spoznal med potjo, tako kot on naslonjen na steno jarka, otopelo strmel predse in neprestano gladil cev svoje puške.
Približevali so se jim koraki, čofotajoči po brozgi, ki je polnila jarek.
Od nekje se je vzel Franc. Sklonjen k Filipu je šepnil: »Danes je mirno. Če hočeš … greva.«
Filip ga je pogledal. Ni bilo treba razlagati. Oba sta vedela, kaj to pomeni.
Franc je iz žepa potegnil zavojček cigaret ovitih v platno.
»To je vse, kar imam. Morda ga lahko zamenjava za nekaj kruha ali konzervo.«
Nasmehnil se je. Bil je tisti kratek, utrujen nasmeh, ki si ga vojaki delijo, ko se dogaja nekaj prepovedanega.
Filip je segel v žep svojega plašča in tudi on iz njega potegnil v platno zavite cigarete. Dva zavojčka v vsakem po deset cigaret.
»Deset jih bom zamenjal,« je tudi on zašepetal in se trudoma pobral s tal.
Odpravila sta se mimo utrujenih, samo še napol živih kameradov proti italijanskim položajem.
Plazila sta se iz jarka, počasi, z občutkom, da je lahko vsak korak preglasen. Kljub zvezdam je bila noč temna, brez lune. Samo slutila sta žico, ki je bila pred njima kot temna mreža, ki je ločevala dva svetova.
Za njo je bila italijanska stran — tiha, kot bi tudi oni čakali.
Ustavila sta se in prisluškovala v tišino. Daleč na njuni desni je v zrak poletela raketa in razsvetlila ravnino ob Piavi. Videla se je žica, podrta drevesa, globoki kraterji od granat.
Mir.
Tišina.
Franc je šepnil: »Amico…?«
Mir.
Tišina.
Potem je iz teme izza žice, iz jarka, ki ga Filip ni videl, prišel tih glas:
»Camerata… sigarette?«
Franc je spet zašepetal: »Ja, ja… sigarette.«
Iz teme sta se skozi ozek presledek v žici, prikazali dve senci, sklonjeni, skoraj plazeči se.
Italijanska vojaka.
Eden je v roki držal pločevinko, drugi kos kruha zavit v papir.
Filip je začutil, kako vanj leze nemir, kako ne more odlepiti pogleda od pločevinke.
Nebo je spet razsvetlila raketa. Vsi štirje so bili v trenutku na tleh z obrazom potisnjenim v razmočena tla.
Ni jih bilo strah, ta se je že zdavnaj spremenil v nič. A so vseeno hiteli z menjavo.
Franc je potisnil cigarete naprej in vzel v roke kos kruha, ki ga je ponujal Italijan. Segel je za svoj plašč na prsih in dodal še košček sira.
Filip je zdaj vzel svoje cigarete in še vedno strmel v pločevinko, ki jo je proti njemu potiskal drugi vojak.
Takrat je počil strel. Zelo blizu.
Obstali so prilepljeni k tlom. Filip je z desno grabil po pločevinki in z levo potiskal cigarete proti Italijanu.
Tišina.
Mir.
Zablodeli strel.
»Buono, buono,« je šepnil italijanski vojak. »Per voi.«
Filip je v temi videl, da se mu smehlja.
Ne sovražnik.
Ne vojak.
Človek.
»Grazie,« je rekel Filip.
Beseda je bila mehka, skoraj sramežljiva.
Italijan je pokimal.
»Amici… finché la notte è calma.«
Prijatelji… dokler je noč mirna.
Piava je šumela.
Veter je zlezel nekam višje v gozd, se skril med drevesa, ki so še ostala.
Nad njimi so bile zvezde, ki niso poznale ne Avstro-Ogrske ne Italije.
Potem je nekje daleč počil drugačen strel.
Kratek, oster, globok.
Franc je sunkovito vdihnil.
»Mine…«
Italijana sta se že umikala.
Eden je še šepnil:
»Via, via!«
Filip in Franc sta se plazila nazaj, hitreje, z občutkom, da se je mir razblinil kot dim.
Ko sta dosegla jarek, je nad Piavo že začelo pokati.
Granate so padale v vodo, ki je ob vsakem udarcu zažarela v kratkem, belkastem blisku.
Franc je sedel v jarku, kruh je imel v roki.
Filip je sedel poleg njega, tiho, roko je imel v žepu in gladil robove konzerve.
»Vidiš,« je rekel po dolgem času.
»Vojna je samo za tiste zgoraj. Mi tukaj spodaj… mi bi si delili vse, če bi nas pustili.«
Filip je pokimal.
V prsih ga je stisnilo.
Tukaj, med žico, med jarki, med dvema vojskama, ki sta se sovražili samo na papirju, je vojna za trenutek izgubila svojo moč.
Potem je Filip mirno vzel iz žepa konzervo, poiskal svoj nož in jo začel odpirati. »Carne in scatola« je prebral na njej.
Franc ga je najprej gledal in potem zagrizel v kruh in nato v sir.
Tla so se tresla od granat, nebo je bilo svetlo, leteli so drobci blata.
Onadva sta jedla svoj obrok.
Morda zadnji.
Zagotovo slasten.
