Retro
Bruna je predramilo razbijanje v njegovi glavi. »Kje sem?« je bilo prvo vprašanje, ki se porodilo v njem. Obrnil se je v levo in v mračni svetlobi spalnice opazil sivo glavo na sosednjem vzglavniku. Spet je zaprl oči in napel svoje misli.
Takrat je privrelo iz njegove z alkoholom zalite podzavesti: »Nevio, fantovski večer ….«
Zastokal je, malo od bolečin v glavi in malo od moralnega mačka, ki je že začel pretegovati svoj popolni žametni kožuh.
Nevio je dvignil glavo in krmežljavo pogledal okoli sebe, tudi on se ni dobro znašel v novi situaciji. Običajno se je prebujal sam v svoji veliki zakonski postelji, tokrat pa je ob njem ležala čisto gola moška glava.
»Dobro jutro,« je s skrhanim glasom pozdravil Bruna, ko se je prizemljil in ugotovil, zakaj sta skupaj v postelji. Bruno na obisku, gresta na Gretin pogreb, se je spomnil. Pogledal je na uro in kot blisk sedel pokonci.
»Osem je že, greva, da bova do časa na Gretinem pogrebu, pogrebci ne bodo čakali.«
Odtaval je v kuhinjo, poiskal v hladilniku hladno pivo in ga natočil v dva kozarca.
»Saj se ti meša, saj imava v krvi še vedno zadnji sinočnji viski, ni nama treba piti piva« je Bruno z nejevero zrl v natočena kozarca. Vseeno je posnemal Nevia, ki je na dušek zvrnil svoj kozarec piva in si natočil še preostanek.
Urejanje pred odhodom ni bilo dolgotrajno, najdlje je trajalo Brunovo britje, ki je zajemalo celo glavo, ne le brade. Zdaj sta se že počutila malo bolje. Pivo je potolažilo in umirilo prebujenega mačka.
Nevio je sedel za volan svojega rdečega kombija zastava 850. Dokler so skupaj, kot ansambel, potovali z enega na drugo prizorišče njihovih glasbenih nastopov, so mu pravili Fičo. Velikokrat jih je rešil tudi pred spanjem pod milim nebom. Zdaj je Nevio previdno obrnil ključ, kot bi se bal, da bo zatajil pokornost, a motor je v trenutku nežno zabrnel.
»Slišiš, kako lepo teče, niti v njegovi mladosti, pred petindvajsetimi leti ni imel tako čistega glasu.«
Bruno se je oziral po njihovem Fičotu, njegova notranjost je bila enaka, kot pred leti, le vse je bilo čistejše in bolj urejeno in v zadnjem delu ni bilo spalnih vreč poleg klaviatur, dveh kitar in ostale elektronike, ki so jo rabili za njihove nastope.
»Kot da se peljeva na špil pred petindvajsetimi leti. Se spomniš, kako je bilo, ko smo igrali na domačem festivalu? To so bili časi. Sinoči sva spila štiri viskije in imava danes mačka. Takrat nisva štela piv in viskijev, pa ruma in žganja, ki sva ga popila in sva še vedno zmogla stati na nogah in se, sicer počasi, pa vendarle, privleči do doma,« se je Bruno podal v skupno preteklost.
Tisto poletje je njihova skupina, ki so jo sestavljali Greta, Nevio in Bruno, igrala ob morju v hotelih, kampih, na festivalih, le redki so bili dnevi, ko so bili prosti. Bruno se je odzval povabilu, da med drugim nastopijo tudi kot predskupina znanemu ansamblu na koncertu v njegovem rodnem kraju. Tako so sedli v kombi in se pripeljali do Brunovega doma v manjši vasi blizu koncertnega dogajanja, kjer so jih z veseljem sprejeli. Njegova mama se je v tistem dnevu naravnost zaljubila v Greto. Ko niso oni trije tičali skupaj in se pripravljali na nastop, je bila Greta v kuhinji ali na vrtu skupaj z njegovo mamo in neutrudno sta klepetali o …. ni vedel o čem, a tem jima nikakor ni zmanjkalo.
Koncert se je dogajal znotraj mestnega obzidja, na platoju, ki so ga v poletnih mesecih večkrat spremenili v prostor za družabne dogodke. Njihov trio, Begin ali tudi Be Gin, je bil predskupina, saj so bili poznani le najbližjim, niso bili še uveljavljeni na glasbeni sceni. Ta nastop se jim je zdel odlična priložnost za promocijo, zato so se dobro pripravili na izvedbo svojih petih avtorskih skladb. Pod odrom se je že v času njihovega nastopa nabralo veliko ljudi in vsi trije so občutili pritisk zaradi lastne želje po prepoznavnosti. Bruno je z odra opazil, da je med poslušalci tudi njegova bivša ljubezen Adela, dolgonoga rjavolasa lepotica, ki je prišla na koncert samo zaradi njega, saj ni bila ljubiteljica te zvrsti glasbe.
Njihovih pet skladb je hitro izzvenelo in čakal jih je dolg večer, ki so ga lahko prebili kot poslušalci in plesalci ob glasbi ansambla na odru ali pa za šankom z naključnimi znanci, bivšimi prijatelji ali sošolci, ki jih je srečeval predvsem Bruno. Samo pobrali so se z odra in že se je znašel ob Adeli in tam tudi ostal cel večer ob izdatnem nalivanju s pivom in z drugimi bolj koncentriranimi alkoholnimi dodatki.
Greta je nekajkrat prišla mimo Bruna in ga samo nemo prestrelila s svojim ostrim pogledom iz velikih rjavih oči. Ni mogla skriti svojih občutij, svojega ljubosumja, jeze, užaljenosti, da jo Bruno ob vsaki priložnosti zataji in se brez zadržkov predaja lepoticam, ki se pojavijo na obzorju. Nanjo se je spomnil le, ko ni bilo druge ponudbe.
Tako sta Nevio in Greta plesala in pela pod odrom, se zabavala po svoje. Tudi Nevio je bil tisti večer hudo žejen in ko se je okrog polnoči koncert končal, je bila njegova mera polna.
Kdo bo vozil do doma? Brunov in Neviev vozniški je že zdavnaj odplaval v izdatnih količinah zavrženih telesnih tekočin proti reki in morju, Greta pa ni vozila, vsaj uradnega izpita ni imela, a se je odločila, da bo nocoj ona na šoferskem sedežu, ne bo težko biti boljša od Bruna ali Nevia, vožnja bo zagotovo varnejša.
Greta in Nevio sta že kar nekaj časa čakala v kombiju in Greta je opazovala, kako se Bruno in Adela ljubeče poslavljata. Pihala je od jeze, Nevio pa je že dremal na sedežu ob njej. Šele ko je Greta ihtavo potrobila, sta skočila narazen in se končno poslovila.
Kombi je poskočil, ko je speljala s parkirišča, a niso prevozili še kilometra, ko je Nevio planil pokonci in zahteval, da ustavi. Zapeljala je v stran, Nevio je pohitel iz kombija in kmalu za njim je izstopil še Bruno. K sreči je bil v bližini grm, ki je zastiral pogled na dve trpeči kreaturi, ki sta izločali odvečno vsebino na napačnem koncu svojega telesa, drugače bi se jima verjetno pridružila tudi Greta.
Izmučena sta se privlekla nazaj, sedla in zaprla oči. Tako je Greta, ne da bi obnemogla potnika opazila, najprej obrnila kombi in potem peljala nazaj proti njihovemu izhodišču. Ko je ustavila in izstopila, jima je odprla vrata, ju vsa začudena potegnila na plano, v zadnjem delu poiskala njuni spalni vreči in ju vrgla pred njune noge. Stala sta kot dva nesrečneža, začudena, s sklonjenima glavama, ki sta bili pretežki, da bi ju zmogla držati pokonci. Potem je Greta sedla za volan in se odpeljala.
»Kaj pa zdaj?« sta se spogledala.
»Ja, takrat pa sva bila reveža,« se je predramil Bruno.
»Kakšna reveža neki, dobro nama je dela Gretina lekcija. Če ne doživiš na lastni koži nečesa bolečega, ne koristi nobeno pregovarjanje. Se spomniš, kako je Greta mirno zajtrkovala, ko sva se okoli sedme prikazala na kuhinjskih vratih? Zobe si umita, smrdi vama iz ust, je bilo vse kar je imela povedati preden smo se naložili v našega Fičota in se odpeljali nazaj proti morju.«
»Zakaj je Greta sploh umrla, kaj se ji je zgodilo? Saj je bila stara toliko kot midva,« je končno vprašal Bruno.
»Raka je imela, hitro napredujočega, ni bilo več pomoči,« je Nevio odgovoril med zbranim strmenjem na cesto.
Po slabi uri vožnje sta se pripeljala do prijaznega primorskega mesteca, parkirala, Nevio je vzel šopek, ki ga je prinesel s seboj, in se naprej odpravila peš po ozkih ulicah med hišami in zidovi obraslimi z bršljanom. Tukaj vročina še ni bila z vseh strani, saj so ozke ulice preprečevale soncu, da bi jih pregrelo. Ustavila sta se pred vrati hiše, ki je bila malo umaknjena iz linije, kot da bi bilo pred njo majhno dvorišče, toliko da bi lahko na zid naslonil kolo ali pa postavil stol in opazoval sosede, ki bi hodili mimo. Zdelo se jima je, da slišita glasbo, da nekdo znotraj igra klavir.
Nevio je potrkal.
Glasba je utihnila, v vratih je škrtnil ključ.
Zagledala sta bled obraz, ki so ga obvladovale žareče, globoko vdrte rjave oči, čelo se je podaljševalo v golo glavo, retro hipijevska srajca je prekrivala shujšano telo.
Bruno je obnemel z odprtimi usti.
»Greta …,« je hripavo zašepetal in se naslonil na steno hiše.
