Petra Cupač je poklicna fotografinja. Študij fotografije na Višji strokovni šoli v Sežani ji je dal veliko teoretičnih in praktičnih znanj, ki jih je nadgradila še z obiskovanjem razstav svetovno znanih fotografov. Rada potuje in hodi v gore, fotografije in zapise popotnih doživetij objavlja in na svojem blogu http://fotopotovanja.blogspot.com. Študij v Sežani je zaključila z diplomsko nalogo Ljudje z morja, ki jo bo jeseni, v Dnevih evropske kulturne dediščine, predstavila v Mestni knjižnici Izola. Do konca meseca maja pa si lahko v naši knjižnici ogledate njeno razstavo črno belih fotografij ribičev in delavk v ribji predelovalni industriji. V nadaljevanju lahko preberete intervju s Petro Cupač.
MKI: Petra, bi nam najprej povedali nekaj o sebi? Ste iz Izole in tu ste najbrž tudi hodili v šolo…
Petra Cupač: Da, sem zavedna Izolanka, če se lahko tako, po domače, izrazim. Sicer v Izoli že veliko let ne živim več, vendar imam tu prijatelje, del družine in se tukaj predvsem dobro počutim. Naj bo to na sprehodu ob morju ali na klepetu ob kavi s prijatelji na rivi…Včasih, ko želim biti sama, pa zavijem v stari del mesta in se po ozkih ulicah Koprske ali Ljubljanske ulice sprehodim, pogledam, kaj je novega in enostavno uživam v preprostih trenutkih dneva.
MKI: Morje vas je najbrž prevzelo že v otroštvu…
Petra Cupač: Zaradi morja je Izola bila in je, kakršna je. V preteklosti je zaslužek in zaposlitev meščanom nudilo kar nekaj industrijskih dejavnosti, neposredno povezanih z eksploatacijo morja. Sčasoma so industrija in ribolov izginili, v novejšem času pa je tukaj močen turizem, tudi neposredno povezan z morjem.
MKI: Ste bili že v otroštvu ustvarjalni? S katerimi hobiji ste se ukvarjali?
Petra Cupač: Bolj kot ustvarjalna sem bila zvedava. Zanimale so me tuje kulture, kraji, običaji. Kar požirala sem potopise svetovnih popotnikov, biografije umetnikov.
MKI: Od kod in od kdaj ta ljubezen do fotografije?
Petra Cupač: Že od otroštva. Prvi fotoaparat sem dobila za rojstni dan, v osnovni šoli. Sanjala sem, da bom potovala po svetu in pisala in objavljala reportaže za časopise.
MKI: Kako ste se odločili za študij fotografije v Sežani?
Petra Cupač: Do neke mere si lahko samouk, nekaj znanja sem pridobila tudi na številnih foto delavnicah, ki sem se jih udeležila. Vendar je za pravo razumevanje fotografije, predvsem kot veje umetnosti, potrebno nekaj več.
MKI: Kakšen je bil predmetnik na tej šoli?
Petra Cupač: Predmeti so razdeljeni nekako v dva sklopa, teorijo in čisto praktični del. Vsak študent pa se kasneje, v drugem letniku opredeli za posamezno vrsto fotografije. Meni je bila vedno všeč in blizu reportažna fotografija. Med študijem sem se navdušila tudi za bolj umetniško, avtorsko fotografijo.
MKI: Kaj vam je ta šola dala?
Petra Cupač: Predvsem dobro razumevanje fotografije.
MKI: Vas je kateri od predavateljev še posebej navdušil?
Petra Cupač: Študij fotografije niso suhoparna predavanja, ampak je delo v skupinah, tudi na terenu, v temnici in studiju. Nekateri profesorji so nam dali veliko, drugi nekoliko manj.
MKI: Za diplomsko delo ste izbrali ribištvo. Kaj vas je k temu spodbudilo?
Petra Cupač: Splet okoliščin… Za portfolijo na sprejemnem sem naredila serijo fotografij Arga, ravno v času, ko so nekdanjo tovarno porušili in na tem mestu hoteli narediti veliko počitniško naselje. Osebno mislim, da je tak način turistične ponudbe preživet in ljudje danes iščejo doživetja, ne pa ležalnika na plaži. Izola ima v tem kontekstu ogromno za ponuditi, zgodovino, kulturo… V nadaljevanju je naneslo tako, da sem šla z ribiči in legendarnima barkama Riba I in II na morje, fotografirala sem tudi proizvodnjo ribjih konzerv. Nekaj mesecev kasneje je bila proizvodnja preseljena drugam, še zadnji barki, iz nekdaj velike flote Delamarisovih ladij pa poslani na razrez. Tako sem bila priča koncu ribiške industrije in dejavnosti v Izoli. Osebno se mi zdi, da imam veliko srečo, da sem uspela dokumentirati ta delček zgodovine.
MKI: Na razstavljenih fotografijah ste upodobili ribiče pri ribolovu in delavke v ribji predelovalni industriji. Kako ste vzpostavili stik z ribiči, kako so vas sprejeli, kako ste se medsebojno ujeli in uskladili?
Petra Cupač: To so preprosti ljudje, s katerimi sem se odlično počutila in so me sprejeli za svojo.
MKI: Ste te fotografije že kje razstavili?
Petra Cupač: Moja ideja je bila, da bi se v nekdanjih prostorih prodajalne Delamarisa uredila stalna zbirka predmetov in razstava fotografij. Vendar žal ne na Občini, ne na TIC-u niso imeli preveč posluha, ne dobre volje, da bi se projekt uresničil. Zame pa je to daleč prevelik, tako finančni, kot organizacijski zalogaj.
MKI: Je vaša diplomska naloga morda že izšla v obliki knjige? V Izoli, kjer je ribištvo doma že več kot tisoč let, bi pričakovali, da bodo tako knjigo z veseljem natisnili in tržili…
Petra Cupač: Narejen je foto esej, ampak kot rečeno, je v mojem arhivu in čaka na ugodnejše čase…
MKI: Kakšni so bili v času študija vaši poklicni načrti, sanje, želje?
Petra Cupač: Reportažna fotografija je zame bila in še vedno je tisto, kar me veseli, mi daje moč in navdih.
MKI: Kaj od tega vam je uspelo uresničiti?
Petra Cupač: Nekaj časa, pred leti, sem delala za novičarski spletni portal. Bili smo zagnana in odlična ekipa. Zataknilo se je, ko je bil spletni portal prodan, novi lastnik pa ni imel preveč posluha za nas. Moja sedanja služba je tudi tesno povezana s fotografijo. V tem smislu imam srečo. Načrtov imam vedno polno glavo, to mi daje energijo in me žene naprej.
MKI: Kateri fotografi so vam še posebej pri srcu in vas navdihujejo?
Petra Cupač: Sebastiao Salgado in predvsem vsi fotografi Magnum agencije, od njene ustanovitve do danes. Od domačih pa Edi Šelhaus (zamejski fotoreporter), Kerbler Stojan (Haložani), Tone Stojko (slovenska pomlad) in Manca Juvan in Jure Eržen od mlajše generacije fotoreporterjev.
MKI: Ogledali ste si kar nekaj razstav svetovno znanih fotografov. Naštejte nam nekaj imen fotografov, mest in galerij, ki ste jih obiskali zaradi razstav.
Petra Cupač: S prijatelji smo pred časom vsako leto obiskali festival fotografije v Bratislavi, kjer se je dalo videti precej novosti in trendov v fotografiji. Ljubljana je gostila kar nekaj pomembnih razstav, npr. predlani je bil na ogled Salgadov celotni opus fotografij, v CD so imeli predavanja in spoznavne večere legendarni fotoreporterji kot James Nachtwey, Christopher Morris in drugi…
V Istanbulu sem si ogledala razstavo turškega Magnum fotografa Are Gulerja, v Rimu je Muzej sodobnih umetnosti gostil zbirko najbolj znanih, lahko rečemo ikonskih fotografij agencije Magnum, od njenih začetkov do danes, ki sem si jo tudi ogledala.
MKI: Ste tudi navdušena popotnica. Pritegnejo vas gore. O popotnih doživljajih pišete blog. Bi lahko povedali kaj o tem?
Petra Cupač: Bolj kot gore so to hribi in zaradi tega, da vzdržujem kondicijo in sem v formi. Ne maram zaprtih prostorov, telovadnic, zato grem raje teč ali kam na pohod. Na popotovanjih naredim veliko posnetkov in fotografij, ki jih potem nekako smiselno in kronološko sestavim v popotniški dnevnik in objavim na blogu. Trenutno sem v velikem zaostanku z objavami, vendar imam izredno malo časa.
MKI: Kako vam uspe uskladiti čas za družino, službo, potovanja in umetniško fotografijo?
Petra Cupač: Moje dneve izkoristim od prve do zadnje minute čim bolj intenzivno.
MKI: Hvala za tako izčrpne odgovore, bralce pa že sedaj povabimo na srečanje z vami, ki bo 4.10.2019 ob 19. uri v čitalnici Mestne knjižnice Izola.
Petra Cupač: Hvala vam, veselim se srečanja in druženja v oktobru mesecu. Vljudno vabljeni vsi, ki imate radi Izolo in njene prebivalce, ste ljubitelji fotografije, predvsem pa vam je mar za dediščino našega mesta.
Pogovarjala se je Špela Pahor
