Kam grem? Ne vem. Kdo naj mi dopove,
da me ne več nikdar na tem svetu,
da ne dočakam več na tem planetu
kraljevske ure, ko se razleti.
Do tite bele marmornate reči
s teles teh naših vener niso večne,
da so morda le naše sence srečne,
ko mi nesrečni, ne vemo, kam bi.
(Lojze Krakar: Ob poti rastem in se poln prahu, Založba Mladinska knjiga, 2006)
